ponedeljek, 19. november 2012 Istanbul, mesto mačk
Preden sva prišla v Istanbul, sem prebrala knjigo turškega pisatelja in nobelovega nagrajenca Orhana Pamuka z naslovom Spomini na mesto, v kateri opisuje Istanbul, kot se ga spominja iz otroških let. Iz knjige sem dobila vtis, da je to mesto, ki je najboljše čase že preživelo, ko se je še imenovalo Bizanc in potem Konstantinopel, od propada zadnjih sultanov pa se obupno trudi slediti Zahodu. In morda je ravno njegova lega in razpetost med Evropo in Azijo kriva, da se zdi, kot da se ljudje in z njimi mesto ne morejo dokončno odločiti, kateri strani pripadajo.
Kljub precepu med vzhodnim in zahodnim načinom življenja, pa tega gotovo ne bi mogli trditi za veroizpoved. V 13-milijonskem Istanbulu namreč stoji skoraj 3000 mošej. Ko sem prebrala to številko, se mi je zdela tako neverjetna, da sem jo morala preveriti še v kakem drugem viru ... in ugotovila, da je povsem pravilna. Okoli 120 krščanskih cerkva se v primerjavi s številom mošej zdi skorajda neomembe vrednih.
Najbolj znani mošeji stojita v centru evropskega dela Istanbula, v Sultanahmetu. To sta Modra mošeja in Hagija Sofija. V Modro mošejo sva prišla ravno v času molitve, ko nevernikom vstop ni dovoljen. Tako sva sedla na sonce na rob velikega notranjega dvorišča in prebrala nekaj malega o zgodovini mošeje. Na Aljoševem flisu, ki je ležal poleg njega, se je medtem prijetno namestila potepuška muca, ki se sploh ni pustila motiti. Mačke so v Istanbulu res povsod. Do sedaj sva bila vajena potepuških psov, ki jih je v državah tretjega sveta vedno polno, a toliko mačk, kot sva jih videla v Istanbulu, še nisva videla nikjer drugje. Zanimivo je, da ljudje do njih niso neprijazni in jih večinoma ne podijo stran, temveč jim nastavljajo hrano in jih crkljajo, zato so to povsem mirna, razvajena mala bitja. Islam namreč uči, da so kedi (turško ime za mačke) bitja, za katera je treba skrbeti in jih imeti rad; grdo ravnanje z njimi se smatra kot resen greh.
Pogled v Modro mošejo nama izda, od kod izhaja njeno ime. Notranjost je namreč obdana z modro poslikanimi keramičnimi ploščicami, pa tudi strop je poslikan večinoma z modro barvo. Menda je v notranjosti nekaj čez 20 000 keramičnih ploščic, ki so jih naredili v Izniku, mestu, ki je že od nekdaj znan po t.i. izniški keramiki.
