sobota, 6. junij 2015 Bath - ali po domače Banovci
Vreme na prvi junijski vikend je bilo kot nalašč za pobeg iz Londona, poleg tega pa je na obisk prišel še moj dober prijatelj iz Nizozemske, kar je bil več kot dovolj dober razlog, da se po dolgem času spet zmigam na kak izlet. Zjutraj sva se tako naložila v avto in odpeljala proti zahodu. Prvi, čisto spontani postanek sva naredila v vasi, ki ji prav zares ne vem imena, a je imela simpatično cerkev pred katero so vaške gospodinje prodajale domače dobrote po (za Anglijo) smešno nizkih cenah.
Najin prvi načrtovan cilj je bila kakšnih 5 minut oddaljena vasica Castle Combe, ena izmed tistih pravljično popolnih angleških vasi, z majhnimi sivimi hiškami, idiličnim trgom in cerkvijo. Sicer je celotna pokrajina Cotswold znana po idiličnih vasicah, zato ni nenavadno, da so tu snemali precejšnje število različnih filmov. V Castle Combe-u so na primer posneli Spielbergov film War Horse (pri nas poznan pod ne ravno najbolj posrečenim naslovom Grivasti vojak), pa Doktor Dollitle in nekaj serij Agathe Christie. Avto sva pustila na parkirišu na vrhu hriba in se peš spustila do vasi, ki velja za eno najlepših v Angliji, čemur bi prav zares težko oporekali. Castle Combe je nekoč živel izključno od ovčerejo in prodaje volne, danes pa je glavni vir zaslužka turizem, čeprav ga po videnem sodeč množični turizem še ni dosegel.
Vas ima pravzaprav samo dve ulici, ki se križata na trgu z velikim vodnjakom in čudovit dvorec, ki je danes preurejen v petzvezdnični hotel. Ker je bila ravno sobota, se je v njem odvijala precej razkošna poroka, na mladoporočenca in svate pa je na trgu čakal starodobni doubledecker avtobus. Na drugi strani vasi je bilo dogajanje živahno predvsem na majhni sobotni tržnici, na kateri domačini prodajajo ročno izdelane umetnine - vse od keramičnih izdelkov, prtičkov in nakita, pa do karamele in ostalih slaščic.
Iz Castle Combe-a sva se odpeljala do Bath-a, mesta, ki je v celoti zaščiteno pod Unescovo kulturno dediščino. Bath je prav gotovo eno najbolj zanimivih mest v Veliki Britaniji, kar nama je postalo jasno že takoj, ko sva se pripeljala vanj. Najprej sva se sicer malo izgubljala po centru ob brezuspešnem iskanju parkirnega prostora, a se nama je sreča nazadnje le nasmehnila.
Sprehod po starem mestnem jedru sva začela pri katedrali in rimskih termah. V času Rimskega cesarstva je bil Bath pomembno mesto, ki se je zahvaljujoč svoji legi in edinemu izviru termalne vode v Veliki Britaniji hitro razvijalo. Po tem, ko so Rimljani odšli, je mesto doživeli hud zaton in se ni več razvijalo vse do 18. stoletja, ko se je nad toplicami navdušila angleška aristokracija. V 100 letih je tako število prebivalcev naraslo iz 2 000 na 30 000, kar je Bath postavilo na osmo mesto največjih britanskih mest.
V rimske terme nisva lezla, saj je bila vstopnina previsoka in vrsta predolga. Sva se pa zato raje povzpela na zvonik katedrale, od koder se je prav lepo videlo naravnost na dvorišče toplic in seveda tudi na celotno mesto. Vzpon na zvonik je bil, predvsem zahvaljujoč vodički, zelo znanimiva izkušnja. Kasneje, ko sva bila zopet na trdnih tleh, sva čisto slučajno naletela na karibsko restavracijo Turtle Bay, ki je bila videti zelo prijetna, pa tudi hrana na mizah gostov je veliko obetala. In res nisva bila razočarana. Ob reggae glasbi sva pomalicala vsak svojo tortiljo s sladkih krompirjem, bučo, piščancem in rakci, zraven pa solato s kokosom in prilogo iz rdečega zelja. Vse kar lahko rečeva je, da je ta restavracija "must try", če vas pot slučajno zanese v Bath.
Prijetno sita sva se sprehodila ob reki in nazaj do Royal Crescent-a, ki je v bistvu serija 30 vrstnih hiš zgrajenih v gregorijanskem slogu sredi 18. stoletja. Vse, razen dveh hiš so še vedno v privatni lasti. Na številki 1 se nahaja muzej, kjer si lahko obiskovalci pobližje ogledajo, kako so si aristokrati v 18. st. opremljali hiše, številka 16 pa preurejena v hotel.
