sreda, 2. september 2015 Od Bayeux-a na Utah beach
Prednost spanja na zgornji postelji avtodoma, čisto pod stropom, je v tem, da lahko zjutraj, takoj ko se zbudim, potisnem glavo skozi strešno okno in na hitro preverim, kakšno je vreme. Če se sparkiramo na kakšni strateški lokaciji, lahko zjutraj ob sončnem vzhodu skozi okno posnamem tudi kakšno lepo fotografijo.
Vsako jutro si skupaj pripravimo zajtrk - danes je bila na vrsti zelenjavna omleta, ki nam jo je za dobro jutro pripravil ati - nato pa se večinoma odpravimo vsak svojo pot, starša s kolesi, jaz pa z mojim malim rdečim avtom. Odločila sem se, da Omaho in ostale plaže z ostanki iz II. sv. vojne, ki sva jih obiskala že lani, tokrat izpustim in se raje odpravim do Bayeux-a. Bayeux je najbolj znan po 70-metrski tapiseriji iz 11. st., ki si je zaslužila celo mesto na Unescovem seznamu. Na njej so izvezeni motivi iz časa normanskega zavojevanja Anglije pod vodstvom Viljema Osvajalca, med njimi tudi slovita bitka pri Hastingsu iz leta 1066.
Bayeux je tudi sicer prijetno, nekoliko zaspano mestece z ogromno gotsko katedralo, zanimivo tržnico s pregrešno dragim lokalno pridelanim sadjem in zelenjavo, nekaj mlini na reki Aure in ozkimi tlakovanimi uličicami. Bayeux je bilo s 7. junijem 1944 prvo francosko mesto, osvobojeno nemške okupacije, pa tudi sicer mu je bilo bombardiranje prihranjeno kljub neposredni bližini D-day plaž. Iz Bayeux-a sem se odpeljala proti nemškemu vojaškemu pokopališču La Cambe, ki je v primerjavi z ameriškim precej bolj mračno. Črno nevihtno nebo je še dodatno pripomoglo k težkemu ozračju in temni kamniti nagrobniki so se zdeli še bolj žalostni. Brezciljno sem hodila med križi in brala imena in letnice na nagrobnikih. Kar slabo mi je postalo, ko sem ugotavljala, da je bila večina preminulih vojakov starih manj kot 30 let.
Ko se je končno pošteno vlilo, sem odhitela nazaj do avta in počakala, da se je do konca zlilo. Medtem ko sem obračala avto, sem v vzvratnem ogledalu opazila smerokaz za kmetijo, kjer pridelujejo cider. Ker sem imela še več kot dovolj časa, sem sledila oznakam in po nekaj minutah vožnje med ogromnimi sadovnjaki prispela na kmetijo. Takoj ko sem parkirala avto, sta se od nekod vzela fant nekako mojih let in ogromen pes. V presenetljivo dobri angleščini sem bila povabljena naprej, češ da so ravno začeli z letošnjo pridelavo ciderja in da lahko pridem pogledati, kako vse skupaj poteka. Seveda si nisem pustila dvakrat reči in sem tako dobila dolgo in široko razlago celotnega postopka, pospremljenega z degustacijo petih različnih vrst ciderja in dveh domačih žganj. Prikupnega mladeniča sem komaj prepričala, da vozim, da naj za boga naliva manjše kozarce. :) Na koncu se je od nekod prikazala še njegova mama s še toplo jabolčno pito in čeprav ni znala niti besedice angleško, se mi je ves čas prijazno nasmihala in ponujala, naj vzamem še en kos. Če se mi ne bi zdelo rahlo nevljudno, bi brez težav pojedla še en kos, saj je bila ura 4 popoldne, jaz pa že od zajtrka nisem pojedla nič drugega razen 2 jabolk. Preden sem odšla sem kupila še steklenico ciderja in steklenico sadjevca, nato pa se z napotki, kje dobiti res okusno kosilo, končno odpeljala proti Utah beach.
Utah beach je bilo skrivno ime najbolj zahodne od petih D-day plaž, na katerih je 6. junija 1944 potekalo izkrcanje med bitko za Normandijo. Na plaži se je ob enih zjutraj izkrcalo 21 000 vojakov ameriške mornarice, še 14 000 pa jih je nekaj ur kasneje pristalo s padali. Bitka z nemškimi vojaki je na plaži Utah skupno terjala okoli 900 žrtev, kar je najmanj izmed vseh D-day bitk. Na plaži je bilo tako mirno, da si je bilo kar težko predstavljati, da se je na neko pozno pomladno noč tu odvijala takšna drama. Danes je na obali muzej, v katerem je natančno opisan in prikazan potek izkrcanja, poleg tega pa je v muzeju in okolici razstavljenega še precej orožja, tankov in artilerije.
Po uri in pol ležanja v travi in pisanja dnevnika sta se mi končno pridružila mami in ati, in skupaj smo se premaknili nekoliko severneje po polotoku in poiskali primeren kraj za prenočišče. Tako smo parkirali na pomolu majhnega obmorskega mesta Saint Vaast la Hougue in si pripravili slastno večerjo iz zadnje domače zelenjave in doma narejenih testenin.
