torek, 1. september 2015 Pobeg od ljudi v Étretatu
Drugi dan naše poti smo se zbudili v sonce. Mami in ati sta že med zajtrkom planirala kolesarsko turo - "Ja, ja, vsaj 100 km mora biti in ne po glavnih cestah, bog ne daj!" Tako smo se takoj po zajtrku najprej odpeljali do Fecamp-a, kjer smo se na kratko sprehodili skozi pristanišče in do benediktinske palače, nato pa pot nadaljevali v Étretat, kjer smo krenili vsak svojo pot in se dogovorili, da se popoldne spet dobimo v centru mesta. Obetal se je res topel in sončen dan, tako da sem se odločila, da se odpravim na treking po klifih. Najprej sem se povzpela do cerkvice, ki stoji na klifu vzhodno od mesta, nato pa krenila na zahodni breg.
Prvih 15 ali 20 minut je bilo povsod polno ljudi, ki so hoteli s svojim selfie-stickom posneti kar se da lepo fotografijo. Skupina japonskih turistov je ne preveč navdušeno poslušala vodiča, ki je na dolgo in široko razpredal o prevzetosti francoskih impresionistov nad Étretatjem. Glede na to, kako so bili obuti, mi je bilo jasno, da prav veliko dlje ne bodo prišli, zato sem olajšano krenila naprej po klifu. Kmalu sem srečala le še nekaj posameznikov, ki so najverjetneje tako kot jaz iskali miren kotiček, po kakšne pol ure hoje pa ni bilo nikjer nikogar več. Poiskala sem si udobno mesto na robu klifa in se zleknila v travo. Sonce je prijetno grelo in slišati je bilo samo bučanje morja nekje globoko spodaj. Opazovala sem galebe, ki so se spuščala z roba klifa in za trenutek sem si spet zaželela, kot že tolikokrat v otroštvu, da bi se lahko spustila s klifa in začutila, kako se ti veter upre v krila in te nežno ponese proti morju.
Kakšni dve uri sem tako ležala in razmišljala o vsem, kar se je zgodilo v zadnjem letu. Prvič po dolgem času sem imela priložnost premisliti o vsem in prvič po dolgem času sem umirila svoje misli. Ko mi je postalo vroče, sem se spustila v zaliv in se na prodnati plaži pridružila dvema pogumnima mladečinema, ki sta se brez pomisleka zapodila v morje. Ko sem se vrnila v mesto, o mami in atiju ni bilo še ne duha ne sluha. Sem vedela, da bi lahko še nekaj časa ležala na plaži. Ko sta se končno prikazala, vsa sestradana od večurnega kolesarjenja gor in dol po obalni cesti, smo se napotili naravnost v bližnjo restavracijo in si privoščili nekaj morskih dobrot in gratiniran krompir.
Pozno popoldne smo se premaknili naprej ob obali proti Honfelur-u, prav gotovo enemu najlepših mest na francoski severni obali. Vmes smo prečkali dobra dva kilometra dolg viseči most Pont du Normadie, ki se boči nad izlivom Sene. Izliv Sene in okoliška mokrišča so prav čudovit ekosistem in v večerni svetlobi se je voda v močvirju zlato bleščala.
V Honfleur-u je bila svetloba naravnost fantastična. Sonce je zašlo, a so obalki kljub temu še zmeraj rdeče žareli. Ogromne jate ptic so zbirali prav nad pritaniščem in se nato vse naenkrat spustile proti drevesom, ki so očitno predstavljala primerno varen kraj za prenočevanje. Restavracije ob pomolu so bile polne do zadnjega kotička in na večini miz so se bohotile polna posode školjk in rakov, pladnji s svežimi ribami in ostale morske dobrote. Na srečo nismo bili več lačni, sicer bi nas omamen vonj prav gotovo prepričal, da bi prisedli.
Prenočili smo na parkirišču za avtodome, ki je bilo sicer opremljeno celo z elektriko in vodo in zato tudi plačljivo. A če prideš tako pozno kot mi, so vse vtičnice seveda zasedene. In ker nismo porabili nobenega kW elektrike, smo se odločili, da parkirnine pač ne bomo plačali - začuda se je z odločitvijo strinjala celo mami, ki me je ves čas prepričevala, naj plačujem parkirnine, kljub temu da parkirne kazni nikoli ne pripotujejo do Slovenije. :)
