torek, 7. april 2015 Beli klifi južne obale Sussexa
Ker se je obetal še en sončen in topel dan, sva se s Pat odločili, da jo mahneva na še en izlet, tokrat na južno obalo Sussexa. Po uri in pol vožnje sva končno prispeli do morja. Ker se oblaki še kar niso hoteli razkaditi, sva se ustavili v mestecu Seaford in si v majhni kavarni privoščili zajtrk. Hrana je bila odlična in ko sva se odpeljali proti klifom na Beachy Head-u, se je sonce končno uspelo prebiti skozi oblake.
Parkirali sva avto in se najprej odpravili na Beachy Head, ki je s 162 metri najvišji apnenčasti klif v Veliki Britaniji. Razgled, ki se odpira s pečine je dih jemajoč in pogled navzdol proti morju nekoliko strašljiv, še posebej ob misli na neprijeten sloves, ki se je drži. Beachy Head je namreč daleč najbolj popularna točka za samomore v Veliki Britaniji. Letno se tu s klifa požene med 20 in 30 ljudi, kar ga uvršča na tretje mesto med najpopularnejšimi samomorilskimi mesti na svetu (pred njim sta le Golden Gate Bridge v San Franciscu in gozd Aokigahara na Japonskem). Ob misli na prosti pad proti morju tam daleč spodaj me je rahlo zmrazilo in kar podzavestno sem naredila korak stran od roba. Na številne preminule spominjajo križi in rože, posajene na robu klifa, a eden izmed zadnjih poskusov samomora se menda ni končal po načrtih glavnega akterja, ki se je čez rob pečine zapeljal z avtomobilom in padec dejansko preživel.
Od Beachy Head-a sva pot nadaljevali proti zahodu, kjer se začnejo klifi Sedmih sester. Hodili sva kakšni dve uri, nato pa se ustavili in na soncu pomalicali kosilo iz nahrbtnika. Na poti nazaj sva si prisvetilniku privoščili se sladoled in uživali na soncu. Bilo je tako toplo, da bi skoraj potrebovali kratke hlače, Pat pa je celo opeklo - glede na to, da je Španka, je morali biti sonce kar močno.
Ker nama je ostalo še kar nekaj časa in se še nisva želeli vrniti domov, sva se odpeljali proti Brightonu. Brighton je med Londončani izjemno priljubljena destinacija za vikend pobeg na morje, zato je tudi turistična ponudba v mestu temu primerna. Pomol je nabito poln trgovinic in restavracij, ki na vsakem koraku ponujajo fish and chips. Porcije so tako ogromne, da se z eno brez težav do sitega najesta dva, o količini olja, ki se cedi z ribe pa raje niti ne razmišljajte.
Poleg idealnega kraja za nakupovanje in dolge sprehode ob prodnati plaži ima Brigton tudi eno največjih gejevskih skupnosti in menda tudi na sploh fantastično nočno življenje. V mestu nasploh vlada precej hedonistično vzdušje, Nick, Patin dober prijatelj, s katerim se dobimo na popoldanskem čaju, pa nama pove, da je mesto poleti precej nadležno nabito polno turistov. Takrat se domačini raje zadržujejo v Hove-u, predelu mesta, v katerega turisti bolj poredko zavijejo in ki ima za razliko od osrednjega Brightona nekoliko bolj bohemski pridih.
