V Bruselj sva se odpravila na vse zgodaj zjutraj, da bi kar čim bolje izkoristila dan in ujela prve sončne žarke, toda žal vse ni šlo po planu. Pri Antwerpnu sva naletela na jutranjo prometno konico, kar je pomenilo dodatno uro cijazenja proti prestolnici. Ko nama je končno uspelo priti do severnega predmestja, kjer stoji znameniti Atomium, je bilo sonce že visoko nad obzorjem. Več sreče prihodnjič.
102 metra visok Atomium, ki predstavlja kristal železa (le da povečan za 165 milijard), je bil zgrajen leta 1958 za bruseljsko svetovno razstavo. Njegovi avtorji so si ga zamislili kot simbol demokracije, ki naj bi omogočila sožitje narodov, hkrati pa tudi simbol vere v znanstven in tehničen napredek ter prihodnost človeštva. Po koncu razstave so ga nameravali podreti, vendar so si kasneje, ko je privabljal množice turistov, premislili.
Po sprehodu okrog Atomiuma sva se odpeljala v center mesta. Pričakovala sva, da se bo jutranja gneča na cestah medtem že vnesla, a je bilo še zmeraj precej kaotično. Težava je predvsem v tem, da so ulice v mestu precej ozke, pogosto enosmerne in da si jih avtomobili delijo še s tramvajem in kolesarji, ki tukaj za razliko od Nizozemske dejansko nosijo čelade. Drug problem je način vožnje, saj se mi je zdela vožnja po centru Bruslja podobna tisti na jugu Italije, kjer domačini vozijo kot kamikaze. Ko sva končno sparkirala v eni izmed garažnih hiš, sva si bila edina, da v Bruselj nikoli več ne greva z avtom.
Najprej sva se sprehodila po Grand Place, menda enem izmed najlepših evropskih trgov. Treba je priznati, da so stavbe, ki obkrožajo trg, res lepe, čeprav po drugi strani tudi nekoliko gotsko kičaste. Na poti proti Manneken Pisu sva si kupila vaflje, ki sem jim je res težko upreti, še posebej če že celo mesto diši po njih. Prodajajo jih z vsemi mogočimi nadevi, od čokolade pa do jagod, čeprav se mi zdi, da so še zmeraj najboljši kar brez nadeva. Ob Manneken Pisu, slavnem lulajočem fantku, se je ta dan odvijala cela zabava. Kup ljudi, oblečenih v oblačila z napisom Manneken Pis in verižicami z njegovim medaljonom je sodelovalo v snemanju kdo bi vedel česa. Videti je bilo kot društvo ljubiteljev Manneken Pisa. :)
Sprehod sva nadaljevala mimo Kraljeve knjižnice pa vse do Kraljeve palače, ki je še zmeraj uradna kraljeva rezidenca, čeprav kraljeva družina zdaj živi v četrti Leaken, v bližini Atomiuma. V bližnjem parku sva prvič opazila papige. Najprej sva mislila, da gre za pobeglega hišnega ljubljenčka, toda ko sva jih videla po deset v vsakem parku, bi lahko pobegnile samo še iz živalskega vrta. V resnici jih je leta 1974 lastnik živalskega vrta izpustil, da bi naredil Bruselj bolj barvit. Papige vrste Psittacula krameri, ki sicer prebivajo v Indiji in osrednji Afriki, so tako uspešno naselile Bruselj, pa tudi nekatera nizozemska mesta. Danes bi naj bilo v Bruslju že kakih 5000 gnezdečih parov.
Vmes sva si kupila belgijski (!) ocvrt krompirček, čeprav se mi je zdel enak kot tisti, ki sem ga jedla v Franciji - no ja, morda je bil malo bolj na debelo narezan, a približno enako masten. :) Sonce je bilo že zelo nizko nad obzorjem, ko sva pripešačila do EU območja, kot domačini imenujejo predel mesta z evropskimi institucijami. Ker sva pred nekaj leti oba že enkrat obiskala Evropski parlament, tokrat nisva vstopila, ampak sva se raje malo sprehodila naokrog, nato pa se počasi vrnila v center mesta.
Bruselj ima kar nekaj četrti, ki ponoči ne veljajo ravno za najvarnejše, pa tudi čez dan niso ravno ne vem kako prijetne (tudi takšne v centru mesta). Po stopnji kriminala je Bruselj med evropskimi prestolnicami šele na četrtem mestu, za Stockholmom, Amsterdamom in Berlinom, pa vendar sta se mi zdela tako Amsterdam kot Berlin bolj varna. Domačini pravijo, da skuša vlada napraviti vtis, da je Bruselj varnejše mesto, kot je v resnici, saj menda ni ravno nenavadno, da te oropajo tudi sredi belega dne. Mesto ima precej težav s priseljenci, saj menda kar 70% prebivalcev priseljencev ali potomcev priseljencev. Po vsem mestu je tudi veliko beračev in brezdomcev, ki so si uredili zasilna prenočišča, čez dan pa za milost prosijo mimoidoče. Videti je, da so tudi v Belgiji stvari daleč od rožnatega.
Kljub vsemu pohajkovanje po najbolj turističnih ulicah tudi ponoči ni tako nevarno. Tudi sama sva se sprehodila mimo številnih chocolaterie-j in v vsaki, v katero sva vstopila, dobila kakšen praline za pokušino. Vmes sva se čudila raznoliki ponudbi na božičnih tržnicah, nato pa uživala v dobri večerji. Ob 18h sva na glavnem trgu naletela na pravi lightshow z glasbeno podlago, na poti domov pa sva se še enkrat ustavila pri Atomiumu, da sva videla, kako je videti v nočni izvedbi.
