Gent sem prvič obiskala skoraj natanko štiri leta nazaj, ko smo se v ta del Evrope podali na maturantski izlet. V tem času se mesto ni prav veliko spremenilo, toda edina večja sprememba, ki se je zgodila, me je tako razočarala, da je še lep čas nisem mogla pozabiti. Sredi trga za Sint-Niklaaskerk, najstarejšo cerkvijo v mestu, so postavili obupno grdo ogromno moderno stavbo, ki je povsem pokvarila srednjeveški duh tega dela mesta. Sklepam, da je namenjena koncertom na prostem, toda nikoli mi ne bo jasno, zakaj mora biti videti kot velik kovinski okvir, na vrh katerega so nabili ravno svetlečo leseno streho. Katastrofa.
Toda kljub temu arhitekturnemu spodrsljaju je mesto še zmeraj zelo prijetno, predvsem zaradi sicer lažnega vtisa majhnosti, ki ga dobiš, ko se sprehajaš po srednjeveškem centru. V resnici ima Gent četrt milijona prebivalcev in niti slučajno ni majhen, kot tudi nikoli ni bil. V srednjem veku je bil drugo največje mesto severno od Alp, takoj za Parizom. Poleti se sem zgrinjajo množice turistov, toda konec oktobra je turistov le še za vzorec, pa še to le med vikendi.
Sprehodila sva se po mestu, pasla oči na izložbah polnih čokolade, nato pa sprehod nadaljevala do gradu Gravensteen, od koder je razgled na mesto čudovit, pa tudi notranjost gradu je vredna ogleda, sploh če vas zanimajo zbirke orožja in mučilnih naprav. Po obisku dveh precej nazornih inkvizicijskih muzejev sama sicer nisem več najbolj navdušena nad takimi ogledi, toda tukajšnja zbirka ni tako zelo okrutna. Med drugim imajo na primer repliko giljotine z originalnim rezilom in nekaj natezalnih naprav.
Večer sva si privoščila dobro večerjo, nato pa na obrežju reke lovila zadnje sončne žarke, srkala češnjevo pivo in opazovala ladjice, ki so plule mimo.