Iz Cuence smo se odpeljali naprej proti jugu v smeri Jaena in tako prečili celotno Castillo - La Mancho. Precej ravna pokrajina šele proti jugu postane nekoliko bolj razgibana, zato ni nič čudnega, če se je Don Kihotu malo odpeljalo, še posebej zato, ker se je svojega podviga lotil sredi poletja, ko mora biti tukaj prav peklensko vroče. Še zmeraj se spomnim profesorice slovenščine, ki je z navdušenjem in zanosom, ki ga je premogla le ona, razlagala vsebino knjige. Sicer zanimiva in zabavna zgodba o tem, kaj je resnica in kaj samo iluzija, in kje je meja, če ta sploh obstaja, je razvlečena v (za moj okus) rahlo preobsežen roman - pa ne zaradi debeline knjige, temveč zgolj zato, ker se zdi, da zaradi dolžine zgodba med branjem izgublja čar.
Verjetno sem že večkrat omenila, da se mi zdi, da prebran roman ali zgodba pridobi novo dimenzijo, ko in če obiščeš kraj dogajanja, pa četudi je zgodba povsem izmišljena. V La Manchi tako rekoč vsak kraj ponuja nekaj v povezavi z Don Kihotom, kljub temu da je v knjigi z imenom omenjenih le peščica krajev. V El Tobosu, od koder je prihajala Dulsineja Toboška, je na ogled celo njena hiša, čeprav je lik Don Kihotove srčne izbranke povsem izmišljen.
Eden izmed najbolj znanih prizorov iz knjige je prav gotovo Don Kihotov boj z mlini na veter, ki je postal kultna prispodoba za boj z namišljenim sovražnikom. V La Manchi še zmeraj stoji kar precejšnje število mlinov, čeprav precej manj kot za časa Cervantesa. Osmo poglavje knjige se začne z opisom pogleda na 30 ali 40 mlinov na veter, ki stojijo na planoti nad mestecem Campo de Criptana. Danes jih stoji le še 10, a so lepo ohranjeni in preurejeni v muzej.
Nedaleč stran stoji grad Belmonte, iz 15. stoletja, ki je prav tako, sicer bolj mimogrede, omenjen v Don Kihotu. V času našega obiska so ga ravno prenavljali, vstopnina pa sem nam je zdela enostavno previsoka, zato smo se pač zadovoljili z ogledom zunanjosti.