četrtek, 19. februar 2015 Cuenca in Začarano kamnito mesto
V Cuenco smo prispeli pozno zvečer, v trdi temi in tako raziskovanje mesta prestavili na naslednji dan. Edino kar smo še uspeli najti, je bila večerja v bližnji restavraciji - bližnjii pa zato, ker je bilo spet noro mrzlo. Na vse zadnje je nadmorska višina Cuence skoraj 1000 m. Mimogrede, nasvet za vse, ki se februarja odpravljate v (ne povsem južno) Španijo: zimska bunda je del obvezne opreme, četudi niste zmrznjene narave.
Zjutraj nas je na sprednjem steklu avtomobila pričakal trdovraten led. Še pred sončnim vzhodom smo se povzpeli v staro mestno jedro, a je bilo tako mrzlo, da je pol naše ekipe takoj zavilo v bližnjo kavarno, medtem ko sva se z Mihom podala na lov za prvimi sončnimi žarki. Po nekaj zavitih ulicah za katedralo, ki je bila, mimogrede, prva katedrala v Španiji, zgrajena v gotskem slogu, se mesto konča s strmim prepadom. Pravzaprav mesto na obeh straneh obdajata dve globoki soteski in balkoni nekaterih hiš nevarno visijo čez previs. Menda je bil včasih rob previsa okrog in okrog obzidan s t.i. visečimi hišami iz 15. stoletja. Danes jih stoji samo še peščica. Čez eno izmed sotesk vodi most Sv. Pavla, ki ni ravno za vrtoglave, poleg tega pa je bil v času našega obiska še precej gladek. Miha je poskakoval po mostu in preverjal njegovo trdnost - še dobro, da se je prvi most podrl in je to v bistvu že drugi. Očitno Sv. Pavel ni najbolje pazil na njega.
Iz Cuence se odpeljemo proti severu, v nacionalni park Serrania de Cuenca, natančneje v Ciudad de Encantada, t. i. Začarano mesto. Gre za kamnito pokrajino, kjer je erozija izoblikovala nenavadne gobaste oblike, sicer bolj značilne za puščave. Na vhodu v park nas presnetijo zaprta vrata in nikjer nobenega napisa, tako da nimamo pojma, ali smo prezgodnji ali je park pozimi uradno zaprt. Soglasno se strinjamo, da se sem nismo pripeljali, da bi se obrnili in se peljali nazaj, tako da nam preostane samo ena možnost: skok čez ograjo. Na srečo je zid kamnit in kot ustvarjen za plezanje, tako da brez težav pristanemo na drugi strani - Miha in ati z nekaj trni v zadnji plati, midve z mami pa precej elegantneje.
Sonce se počasi dviga in pošteno je mrzlo, tako da so zaplate snega, ki so še ostale, čisto ledene. Sprehodimo se med gobastimi skalami, od katerih ima vsaka svoje ime. Ko se vračamo proti izhodu srečamo starejši pari, za katerega smo skoraj prepričani, da ni preskočil ograje. Pri izhodu nas res pričaka vratar, ki naveličano vleče svojo cigareto. Ko se vratom približamo z napačne strani, najprej presenečeno pogleda, nato pa začne nekaj razlagati v španščini. Ker ne zna nič angleško, se nekaj časa pogovarjamo vsak v svojem jeziku, a ko uvidi, da ne bomo prišli daleč, obupa in nam samo pomaha v pozdrav.