četrtek, 22. september 2016 Petroglifi v Cholpon Ati
Do konca potovanja nama je ostalo še natanko tri dni. Kar nekaj časa sva razmišlajala, kako jih porabiti. Že od začetka potovanja sva se trudila stopiti v stik z rehabilitacijskim centrom za snežne leoparde, saj je bilo to nekaj, kar naju je kot biologa res zanimalo. Jaz sem informacijo o tem pred potovanjem bežno zasledila na internetu, šele s Karakola pa sva poslala tudi prve e-maile. A se je stvar izkazala za precej težavnejšo, kot sva pričakovala, saj je o centru zelo malo napisanega, kaj šele, da bi bilo enostavno izbrskati kakšne telefonske številke ali e-mail naslove. Kar je najbolj zanimivo, je to, da za obstoj centra ve tudi zelo malo domačinov - po najinih izkušnjah je zanj slišalo le nekaj ljudi iz najbližje vasi, pa še od teh marsikdo ne ve točne lokacije. "Ja, to je tam nekje v hribih," rečejo in zamahnejo proti goram.
Šele proti koncu potovanja se nama je nasmehnila sreča in uspelo nama je stopiti v stik z direktorjem, ki nama je dal dovoljenje, da obiščeva center. Na najino srečo biologe z vnaprejšnjo najavo menda še kar radi sprejmejo, medtem ko novinarjev ne marajo preveč (lokacijo skrivajo predvsem zaradi divjih lovcev, za katere so snežni leopardi dragocen plen). V mailu nama je napisal tudi telefonsko številko, na katero naj bi ga poklicala, da se v ruščini ali nemščini dogovorimo o podrobnostih, a je bila številka vse naslednje dni nedosegljiva (šele kasneje sva izvedela, da je bil te dni na službenem potovanju). Ker sva do zadnjega upala na kakršenkoli odgovor, sva se iz Naryna namesto do Song Köla odpeljala nazaj v Cholpon Ato. Naslednji dan sva tako preživela v čakanju, medtem pa raziskala mesto in njegovo okolico ter se okopala v mrzlem Issyk Köl-u.
Cholpon Ata je pravzaprav letoviško mesto, kamor se je julija in avgusta v času Sovjetske zveze vsula množica ruskih turistov, danes pa so jih nadomestili bogati Kazahstanci in Uzbekistanci. V septembru je bil kraj takorekoč prazen in še edini hostel, v katerem sva nameravala bivati, so ravno na dan najinega prihoda zaprli. Sicer pa izven glavne sezone v mestu ni skorajda kaj početi. Edina zanimivost, ki je v Cholpon Ati res vredna ogleda, so petroglifi, ki se nahajajo kakšna dva kilometra iz centra. Risbe na ledeniških kamnih, ki prikazujejo kozoroge, muflone in lovce na konjih, so stare tudi več kot 3500 let. Nekaj naj bi jih namreč nastalo že v bronasti dobi, okoli 1500 pr.n.št., večina pa med 800 pr.n.št. in 100 n.št. Večina je že precej slabo vidnih, zato se moraš kar potruditi, da jih prepoznaš, nekaj novejših pa je zelo lepih in dobro ohranjenih.
