sobota, 24. september 2016 Kirgizijski snežni leopardi
Dan pred odhodom domov sva se odločila, da poskusiva srečo in se na slepo odpeljeva do Rehabilitacijskega centra za snežne leoparde NABU. Iz Cholpon Ate naju je naključni mimoidoči zapeljal do vasi Semenovka, tam pa sva imela srečo že s prvim taksistom, ki je po nekaj pojasnjevanja dajal vtis, da ve, kam naju mora peljati. Cesta je bila slaba že od samega začetka, s časoma pa je postajala le še slabša. Po 20 minutah vožnje smo prispeli do zapornice in table z napisom "NABU Rehabilitation Centre". Prispela sva! Na posestvu za zapornico ni bilo videti nobenih znakov življenja, zato sva se, oprtana z vso prtljago, odpravila po cesti naprej. Kmalu sva visoko na hribu zagledala majhno leseno kočo in moškega, ki se je spuščal v dolino proti nama. Že dan pred tem sva zvadila dva ali tri stavke v ruščini, da bi lahko bolje razložila, zakaj sva tukaj. Mlajši moški naju ob snidenju z veselim tonom vpraša, s čem si je zaslužil tako krasen obisk, potem pa so stvari stekle kar same od sebe. Še preden sva se dobro zavedla, sva bila nastanjena v majhni hiški za goste, kjer naj bi prespala, saj so leopardi najaktivnejši zgodaj zjutraj in zvečer, zato jih je takrat najlaže opazovati.
Le nekaj korakov od najine hiške je živel ris, ki je čez dan lenobno poležaval v senci. Rešili so ga v bližini Oša, kjer si ga je nek lokalni premožnež omislil kot hišnega ljubljenčka in z njim na povodcu paradiral po mestu. Čez dan nama nekaj časa družbo dela Maksim, eden izmed dveh oskrbnikov, ki skrbita za živali v zavetišču. Prinesel nama je domača jabolka in nama med (sicer bolj enosmernim) pogovorom v ruščini razloži vse mogoče - o centru, o tem, da že sedem let dela tukaj in da delo poteka 5 dni na teden, nato pa ju za naslednjih 5 dni s Sergejem zamenja drugi par oskrbnikov. Povedal je, da imajo trenutno samo tri snežne leoparde, ki so jih v zavetišče pripeljali po tem, ko so jih rešili iz krempljev divjih lovcev. Če so najdene živali nepoškodovane, jih vrnejo v naravo, če pa same ne bi bile sposobne preživeti, jih namestijo tu v centru. Center je pred nekaj več kot desetimi leti ustanovila nemška naravovarstvena agencija NABU, ki je v sklopu projekta za ohranitev snežnega leoparda ustanovila tudi skupino ljudi na terenu, t.i. "Gruppo bars" (v prevodu "Skupina leopardov"). Ti so opremljeni s konji, pa tudi z orožjem, in imajo vsa potrebna pooblastila za aretacijo divjih lovcev ter odvzem živih živali, kož in morebitnega orožja. V zadnjih desetih letih so prijeli nekaj čez 180 divjih lovcev, uničili nešteto pasti ter nekaj živali opremili z oddajniki, da bi bolje razumeli razsežnosti njihovega habitata.
Zvečer, ko se sonce skrije za hribom, se trije snežni leopardi tiho in elegantno prikradejo iz grmovja. Najmlajša, Bagira, se nama povsem približa, a so njeni koraki tako mehki in tihi, da je ne slišiva niti, ko je že tik ob naju. Tisti trenutek, ko takole čepiva le kak meter oddaljena od nje, je njena dlaka videti tako mehka, da bi dala vse, da bi se je lahko za trenutek dotaknila. A Bagira, Alcu in Kunak so vse prej kot udomačene mačke. Vse tri je iz pasti rešila Gruppa bars, a so utrpeli prehude poškodbe, da bi jih lahko vrnili v naravo. Najslabše jo je odnesla Alcu, ki so ji morali zaradi hudih poškodb odrezati del tace. V zadnjih dvajsetih letih se je število snežnih leopardov v Kirgiziji prepolovilo, k čemur je močno primogel tudi divji lov. Po razpadu Sovjetske Zveze se je Kirgizija znašla v precejšnjih težavah in domačini so s prodajo krzna (večinoma na Kitajsko) lahko zaslužili več, kot je znašala njihova letna plača. Število snežnih leopardov se je tako znižalo na vsega skupaj okoli 300 živali.
Zvečer sva prisostvovala hranjenju leopardov. Maksim je prinesel velike kose mesa osla - te namreč v centru gojijo samo za prehrano leopardov. Najlepše kose je dobil Kunak, ki je pri skoraj 15 letih že brez zob in skoraj gluh, a se mu je prežanje name, ko sem hodila ob ograji, še zmeraj zdelo zabavno. Ko se je spustila tema, sva si v hiški po tleh raztegnila blazine in spalne vreče, a zaspati kar nekaj časa nisva mogla, saj nama je družbo delala precej živahna mišja družina. Vsakič, ko sem iz radovednosti po sobi posvetila s svetilko, je vame zrlo vsaj pet parov svetlečih mišjih oči, nato pa so prestrašene zbežale skozi režo v vratih. Zjutraj sva še nekaj časa opazovala jutranje mačje razgibavanje, nato pa se Maksimu in Sergeju zahvalila za gostoljublje in se okoli 8h odpravila naprej. Uro in 15 minut sva potrebovala, da sva pripešačila do glavne ceste, kjer sva ujela maršutko v Cholpon Ato, od tam pa proti Biškeku. Vmes sva naredila še krajši postanek pri stolpu Burana, ki je poslednji ostanek nekdaj pomembnega mesta Balasagun, zvečer pa z Biškeka poletela proti domu.
