Dan številka dve je bil dan namenjen raziskovanju Cinque Terre. Zbudili sva se ravno prav raziskovalno razpoloženi, mene pa je poleg sonca navdušilo tudi dejstvo, da se prehlad umirja in lahko diham skozi nos. :) Dan sva po Ninino seveda začeli zgodaj. Tokrat se niti nisem pritoževala, ker sem se tudi sama želela izogniti hordi turistov. Železniška postaja ima veliko plačljivo parkirno hišo, ki nekako ni bila v skladu z najinimi finančnimi plani, po nekaj minutah vožnje v krogih in eni kletvici (moji), sva našli brezplačno mestno parkirišče, od železniške postaje oddaljeno 10 minut prijetne hoje. Po poti sva mimogrede našli očarljiv trg s futuristično fontano, ki je bil sicer ob tej zgodnji uri še precej prekrit odpadki, ostanki veselja prejšnje noči (Pri tem je potrebno nujno dodati, da se v La Spezii na veliko praznuje Očetov dan, natančneje od 17. do 19. marca. Na Očetov dan praznuje Marijin Jožef, kar je za La Spezio še posebej pomembno, Jožef, aka San Giuseppe je namreč dežurni mestni zavetnik in svetnik. Na te dni se odvija velika tržnica, zvečer je prav soliden žur (po odpadkih sodeč), za vojaško zainteresirane (midve žal nisva v tej skupini) pa je 19. marec edini dan v letu, ko se odpre pomorska baza tudi za javnost).
Večer pred obiskom Cinque Terre sva obrnili dobro polovico interneta v iskanju informacij, zgodovine, anekdot in nasvetov. Cinque Terre sestavljajo mesteca Riomaggiore, Manarola, Corniglia, Vernazza in Monterosso. So ribiška naselja, ki so prvič omenjena nekje v 11. stoletju. Prebivalci so po okoliških gričih gojili vinsko trto in oljke, z mulami so po ozkih stezicah trgovali med sabo in z večjo Genovo. Svoj čas zelo perspektivna in plodna regija se je sčasoma izgubila v prevladi večjih mest. Pisane stavbe in labirint uličic, v katerem se je prav prijetno izgubljati, pa so nato ob vzpostavitvi železniške povezave med La Spezio in Genovo začeli privabljati množice turistov in privedli do ponovnega razcveta področja, ki je bilo izčrpano po tem nekaj stoletnem ekonomskem upadu. Novodobna kultura selfie samopromocije pa vasice na žalost spreminja v magnet za modno oblečeno mladino, ki je poskušala tudi ob najinem obisku na vsakem koraku ovekovečiti svoj obisk s popolno objavo na socialnih omrežjih … Cinque Terre je, kot že omenjeno, nacionalni park, vstopnina je všteta v ceno vozovnice za vlak, ki omogoča neomejeno dnevno premikanje med vasicami. Na vlaku sva se ultra udobno namestili, jaz sem se prav počasi (nekakšna srednja italijanska hitrost) lotila rogljička in kave in niti slučajno nisem pričakovala, da bo vožnja trajala samo nekaj minut. Kava in rogljiček sta skoraj letela po zraku, ko sva pomešani med korejske turiste poskušali pravočasno izstopiti v prvi od petih vasic, Riomaggioru.
Postaja v Riomaggioru je malenkost oddaljena od centra storica, ampak hoja med pomladno cvetočimi drevesi in obloženimi limonovci res ne predstavlja hudega trpljenja. Po poti je bil čas še za drugi zajtrk, ker so jutranje focaccie prelepo dišale, da bi človek ostal ravnodušen. Moja je bila seveda na debelo premazana s pestom, ki bi si ga, če me ne bi Nina že čudno gledala, mešala tudi v jutranjo kavo.
Med vasicami je speljana precej izpostavljena ampak res magično čudovita pot po klifih ob morju, ki je bila na najino veliko žalost zaprta zaradi plazov, ki so določene dele odnesli s sabo v morje (in bo tako najbrž ostalo še nekaj let). Ob najinem obisku je bila zaprta pot med Riomaggiorom in Manarolo (Via Dell'Amore) ter med Manarolo in Corniglio.
Sami sva se po hipnem premisleku odločili za nekako srednje logično zaporedje obiskov vasic. Planirali sva, da za kataloge lepo in hudo popularno Manarolo pustiva za zaključek ob sončnem zahodu, zato sva jo po Riomaggioru skupaj s Corniglio preskočili in se zapeljali do Vernazze, ker sva želeli prehoditi vsaj pešpot med Vernazzo in Monterosso z »osupljivimi razgledi«, kot so se glasili opisi na internetu. Vernazza je za moj okus po lepoti nekje na predzadnjem mestu, mogoče tudi zato, ker nisva našli niti ene odprte trgovinice s sladoledom. Nina pa je prav tako rahlo trpela, ker je bila svetloba zelo neprimerna za fotografijo. Ni se sicer kaj prida pritoževala, a si lahko njeno trpljenje prebral iz gub na čelu ob pogledu skozi fotoaparat. V Vernazzi sva zato porabili res najmanj časa in po nekaj slepih uličicah našli pot do Monterosse. Pot je vsaj po najinih kriterijih precej enostavna, zahteva pa primerno obutev, ker ni tlakovana. Med novicami sva nekaj dni pred odhodom prebrali, da bo turiste, ki jo bodo poskušali prehoditi v natikačih, doletela denarna kazen. In razumem, zakaj je tako.
Sonce je neusmiljeno pripekalo, zato sva med potjo slekli prav vse, kar sva v okvirih spodobnosti še lahko. Po poti sva srečevali občasne gručice turistov, ki pa (zaradi njihove redkosti) niso bile preveč moteče, si pa ne želim predstavljati, kaj se s potjo zgodi v vrhuncu sezone, ko se med oljkami in vinogradi valijo trume ljudi. Po približno eni uri sva bili v Monterossi, kjer je bil čas za hrano. Kot velik navdušenec nad lokalnimi okusi sem v senci oljk in z razgledom na morje morala poskusiti farinato. Farinata je njihova značilna pita, podobna focacci, a narejena iz čičerikine moke, ocvrta, servirana prav lepo mastna in krasno premazana s pestom. Moja je bila obložena še s svežimi rakci.
Na poti v Manarolo sva se ustavili v Corniglii, kjer sem končna prišla do sladoleda. Prav v vseh opisih kulinaričnega veselja v Cinque Terre je na veliko opevana kvaliteta njihovega sladoleda, in ko sem postala že res hudo slabe volje, da bom morala domov brez te češnjice na smetani, se je pred nama pojavila gelateria. Kapo dol. Za gurmane je možna tudi kepica z okusom bazilike.
Corniglia ima precej grdo železniško postajo in kup stopnic (natančneje 365) do centra, in je edina, ki je hkrati tudi dvignjena stran od morske gladine. A je kljub vsemu prav simpatična in s krasno ploščadjo z razgledom na morje. Takoj ob koncu stopnic ob vstopu v mestece je prav prikladno postavljena tudi fontana s pitno vodo, za vse reveže, ki smo po poti izčrpali zaloge.
Ostala nama je še ena ura do sončnega zahoda in čas za oceno najbolj opevane Manarole. Zaenkrat sva se enoglasno strinjali, da je bila najlepša vasica Riomaggiore, ki je s svojim nekoliko zaspanim utripom in blagim odmikom od turistične konice delovala še najbolj pristno. In tako je tudi ostalo. Manarola je res zelo popularna, polni razglednice in instagrame s svojimi mat odtenki, obarvanimi v večernem soncu. Na slikah se vidi samo del te lepote, sosednja pečina, popolnoma prekrita s turisti, ki strateško čakajo na najlepše barve, pa običajno ostaja retuširana v spominih obiskovalcev.
Enoglasno sva se strinjali, da se za zaključek večera vrneva v Riomaggiore. V mestecu sem se odločila, da je čas za naslednji obrok dneva. Zelo popularna hrana so ocvrti morski sadeži, ki so postreženi v papirnatem škrniclju z limono. Nina je ob vedno lepši svetlobi opojnega in skoraj poletnega večera začela pridobivati na hitrosti in izgubljati na odzivnosti, zato sem se s svojim škrnicljem namestila na razgledno ploščad in še kar nemoteno uživala v sončevi poti za obzorje. Verjetno je to del zgodbe, ki jo bodo povzele predvsem fotografije.
Po nočnih minutah na vlaku sva se precej pozno vrnili v La Spezio, kjer je bil festival v čast Očetu v polnem razcvetu. Nakupili sva si lokalne pomaranče in se sprehodili med bučno, veselo množico. Dokaj zdelani sva sredi noči privjugali do apartmaja … Splošni vtis? Simpatična lokacija, vredna obiska. Aromatična hrana, kot se za Italijo spodobi, ponovno ni razočarala. Meni je sicer manjkalo malo več zgodovine, malo več te težko opredeljive vsebine, ki da čudovitim lokacijam dodatno vrednost. Je pa to opazka res razvajenega popotnika … Vsekakor vredno obiska, sploh izven sezone, če je takšno vreme, kot sva ga imeli midve. Mogoče kakšen dan več ne bi škodil, ker je nad vasicami še nešteto pešpoti, ki poleg pomladnih vonjav ponujajo še nepozaben razgled preko ligurskega morja.
