petek, 15. marec 2019 Po pomlad (in pesto) v Italijo by Manja
Ravno razmišljam, da se vsi izleti začnejo nekako tako ... Nina: »Kdaj štartava?« Jaz: »Vseeno mi je.« Nina: »Ob 4:00?« Jaz: »4ih ponoči???« Nina: »Ne, 4ih zjutraj.« Jaz: »Ob osmih. Prej ne funkcioniram.« Nina: »Ob petih?« Jaz: »Šestih. Pa ti voziš. Vsaj do prve kave.« Nina: »Prav.« Jaz: »Prav.«
Pa ne, da nisem jutranji tip človeka. V bistvu sem celodnevni tip človeka. Je pa že tako, da se vsak izlet nekako vedno začne po tem, ko oddelam par zaporednih nočnih in je bioritem samo še abstraktni pojem normalnih ljudi. Kakšna dodatna ura spanca mi tako ne bi škodila, a kaj ko je Nina nenormalno navdušena nad magijo jutranje svetlobe.
Skratka, odhod je bil kompromisno zakoličen, našli sva namreč trodnevno luknjo v urnikih in niti ne vem, katera je prva predlagala, da nekam pobegneva. Ker ostati doma sploh ni bila opcija, je bil izlet z avtom v Italijo pač najbolj logična ideja na svetu. Zakaj ravno marca? Obe sva še dokaj sveži v svetu zaposlenih odraslih in še vedno rahlo razvajeni od luksuznega študentskega življenja, ko sva iz neštetih, odraslim nedoumljivih razlogov lahko potovali predvsem izven glavnih sezon. Kaj bi si torej želeli lepšega, kot nekaj prostih dni in izredno lepo vremensko napoved izven glavne sezone za eno najlepših destinacij v Italiji - Cinque Terre?
Ob šestih sva torej štartali z avtom iz Ljubljane. Kolikor sem ob takšni brezbožni uri lahko, sem kar prekipevala od sreče, ko je namesto mene nekje na Rudniku sedla za volan Nina, in sem lahko vse do Toskane še rahlo megleno gledala v svet. Do La Spezie, ki je običajno izhodišče za odkrivanje Petih vasic na obali Ligurskega morja, je približno 6 ur in pol vožnje. Odločili sva se, da se prvič ustaviva že v Lucci, ki tehnično spada še pod Toskano. Oz. Nina se je, jaz sem samo prikimavala. Nina je pred leti namreč že obiskala te dele Toskane in se približno spomnila, da se ji je takrat Lucca zdela izredno lepa in vredna ponovnega obiska. Jaz se žal nisem spomnila ničesar, ker sem nazadnje obiskala Toskano v plenicah. Tistih, za dojenčke, da ne bo pomote.
Ob vstopu v Toskano se je svet spremenil iz navadne Italije v krasno Italijo. Vpliv morja in nekaj stopinj južnejša lokacija pomenita zgodnejšo pomlad. Zrak je dišal po cvetočih drevesih, ki so se kopala v soncu … In Lucca je bila na ta sončen dan skupek vseh klišejev, ki veljajo za pomlad.
Lucca je renesančno mestece na plodni ravnici ob Tirenskem morju med Piso in večjimi Firenzami, ki kljub modernizaciji daje obiskovalcu za svojim obzidjem občutek ujetosti v času. Prvi prebivalci so bili Etruščani, kasneje je mesto gostilo tudi nadvse znanega Rimljana Julija Cezarja, ki je v Lucci skupaj s Pompejem in Krasem ustanovil Prvi triumvirat. Kot zanimivost naj dodam, da je v Lucci rojen tudi oče La Bohema in Madame Butterfly – Giacomo Puccini. Mesto zato vsako poletje od julija do avgusta gosti Puccinijev operni festival.
Avto sva pustili v novejšem delu mestu, onstran obzidja, in se preko parka sprehodili skozi mestna vrata. Rahlo presenečeno sva ugotovili, da je na ulicah ogromno domačinov, zlasti šolske mladine, ki so uspešno zmanjševali mestne zaloge pizze in sladoleda po parkih in kavarnah. Prehodili sva obzidje in se v prijetnem mestnem vrvežu sprehodili še preko Piazze Napoleone do Duoma di San Martino. Nina, ki je med sprehodom že delno prestopila v fotografsko meditacijo, je občasno izginila iz vidnega polja, jaz sem se medtem udobno namestila na kamnite stopnice bližnje stavbe in vlekla na ušesa razlago turističnega vodiča verjetno edine turistične skupine, ki sva jo tisti dan srečali. Gospod je razlagal, da obstaja mit o nastanku katedrale, ki ima v svojem pročelju številne, med seboj zelo različne kamnite kolumne. Meščani so pred davnimi stoletji objavili tekmovanje za najboljši steber, zmagovalec bi naj bil najet za izdelavo celotnega pročelja. Umetniki so idejo navdušeno pograbili in izdelali vsak po eno čudovito marmorno kolumno ter jih podarili mestu v ocenjevanje. Prebivalci Lucce so tako dobili zastonj ogromno število čudovitih umetniški izdelkov in se prebrisano odločili, da uporabijo vse in brez dodatnih stroškov napravijo katedralo tako edinstveno, kot jo lahko občudujemo še danes.
Lucca ima tudi svoj ostanek rimskega amfiteatra, elipsoiden trg Piazza dell'Anfiteatro, ki sva ga našli po skoraj 30 minutah vrtenja v krogu, slepih ulicah in dveh sladoledih. Na mestu rimskega amfiteatra so prebivalci postavili stavbe, ki sledijo liniji nekdanjega amfiteatra. Trg ima štiri vhode in veličasten izbor italijanskih restavracij. Vonj cvetočih magnolij je zamenjal omamni vonj po pestu alla genovese in kdo sva, da bi se temu lahko upirali. Nina je še stisnila v program nekaj fotografij romantičnega trga, jaz pa sem kar takoj popustila pod pritiskom in flirtala z meniji, taktično postavljenimi pred gostilniškimi mizicami. Vedno me navduši nebeška kombinacija preprostih in aromatičnih sestavin italijanske kuhinje – bazilika, pinjole, pecorino ali parmezan, oljčno olje in česen. Kar se zame bere enako kot nebesa, posuta z mavrico, ki jih postreže samorog na posteljici iz olimpske ambrozije. Ja, bilo je odlično, hvala za vprašanje. :)
V nizkem popoldanskem soncu sva se sprehodili še mimo bazilike San Michele in Foro in se spotoma spraševali, od kod Italijanom tolikšen pogum za hitro vožnjo po uličicah, ki so le za 2 cm širše od vozila.
Na parkirišču, kjer sva pustili avto, naju je čakala še kazen za parkiranje, ki pa v nobenem primeru ni mogla pokvariti lepe uverture v najin izlet. :)
Pot sva nadaljevali v pol ure oddaljeno La Spezio, kot že omenjeno standardno izhodišče za obisk Cinque Terre. Ne samo, da so prenočišča tam cenejša kot v petih vasicah, z železniške postaje vsakih 20 minut pelje vlak, ki povezuje La Spezio z Genovo in ustavlja v vsaki od petih vasic. Med sezono, ki se je na žalost začela šele s koncem marca, vozi iz pristanišča tudi ladjica, ki ponuja še drug pogled na ligursko obalo in prav tako omogoča obisk Cinque Terre, ki imajo svoja pristanišča. La Spezia sicer za ljudi, ki spremljajo svet preko fotografske leče, ni ravno "eye candy", kot bi jedrnato rekel moj kolega iz prejšnjih potovanj. Je najpomembnejša baza italijanske mornarice, kar za preprostega obiskovalca pomeni kup varnostnih kamer, sivih stavb, ograje, vojaških ladij in italijanskih zastav. Po epski zgodbi o parkiranju in skorajšnjem podrtju prometnega znaka sva približno dve minuti viseli na internetu, da sva hitro našli bolj romantično alternativo za občudovanje sončnega zahoda. Portovenere je zvenel obetavno, zato sva popravili prometni znak in hitro odpeljali naprej.
Portovenere je občina, ki je poleg istoimenskega mesta sestavljena še iz vasi Fezzano in La Grazi ter treh otočkov – Palmarie, Tina in Tinetta. Leta 1997 se je Portovenere uvrstil na Unescov seznam svetovne dediščine zaradi svoje specifične arhitekture in tudi regijskega naravnega parka. Nina je po vojaško prenesla vojaško razočaranje v La Spezii in mojstrsko zvozila ovinke do Portovenera, ob katerih sem si jaz že nagledala okno za bruhanje. Za trud sva bili bogato nagrajeni – Portovenere, imenovan po boginji Veneri, katere tempelj je stal na mestu, kjer je danes cerkev Sv. Petra, je čudovit. Definitivno v kategoriji "eye candy". Že po sprehodu preko mesta bi lahko šli mirno spat, ob nenadnem pogledu na Byronovo jamo in cerkev pa so se nama od lepote začele rositi oči. No, meni tudi od prehlada, ki sem ga tiste dni prebolevala. Ja, Byronova jama ima ime potočno tistem Byronu. Nad vhodom v skalnati zaliv je napis: »This Grotto was the inspiration of Lord Byron. It records the immortal poet, who, as a daring swimmer, defied the waves of the sea from Portovenere to Lerici.«
Ne vem, s katerimi besedami opisati sončni zahod, ki sva ga potem doživeli, ampak spet se moje besedišče nehote vrti okoli nebes, mavrice in samorogov (glej slike). Nebo je dobesedno gorelo v vseh odtenkih oranžne in rdeče, se nato počasi prebarvalo v rožnato in na koncu počasi potonilo v morje. Od vsega lepega izmučeni sva se vrnili v La Spezio in v zadnjih minutah rezervirali apartma. Spotoma pa se strinjali, da je življenje v bistvu čisto solidno in včasih najlepše, če človek ne planira preveč.