sobota, 16. september 2017 Čas za roadtrip! Dežuje. V Sloveniji že dva tedna skupaj dežuje. Debele kaplje padajo na vetrobransko steklo, ko premišljujem, kaj vse sva v naglici pozabila potisniti v avto. Teh počitnic nisva načrtovala - vsaj ne več kot en teden vnaprej - pakiranje pa sva mojstrsko izvedla zadnji večer. (Skoraj) brez panike. Kot da bi skupaj potovala že leta, pa je to pravzaprav šele najino prvo skupno potovanje. No, tisto o "mojstrskem" pakiranju bova prihranila za jutri, pojutrišnjem ... ali pa za po potovanju. Takrat bo bolj jasno, kaj vse sva pozabila doma in kolikokrat sva reciklirala ene in iste gate. Ampak vsaj skregala se še nisva. Zaenkrat :).
Avto kilometer za kilometrom požira monotono italijansko avtocesto in kmalu za seboj pustiva še zadnje oblake hladne fronte, ki se je zataknila ob Alpe in že cel september namaka našo malo državo. Končno spet sonce! Sonce je bil glavni razlog za pobeg nekam na jug Evrope. Drugi razlog je moj mali-veliki brat, ki se je pred kratkim preselil v Toulouse in nama s tem približno začrtal cilj potovanja. Vsa vmesna pot je ostala prepuščena bolj ali manj spontanim odločitvam. V prtljažniku imava sicer popoln "survival-kit": šotor, spalke, plinski gorilnik in zalogo konzerv - opremo bolj primerno za treking po Himalaji kot Provanso, a po vseh potovanjih bogu za hrbet se človek pač navadi, da je pametno biti samozadosten, ne glede na to, kam greš :D.
Po osmih urah vožnje in lažja za 57 eur, namenjenih za vzdrževanje avtocest naših zahodnih sosedov končno prispeva do zahodnega konca Italije. Odločiva se, da bova prvi dan prenočila na italijanski strani. Zaradi enega samega razloga - navdušenja nad majhnimi italijanskimi vasmi in mesti. In prav pred francosko mejo se nahaja ena izmed takih vasi - Dolceacqua. Še zdaj ne vem, kako in kdaj sem dobila idejo za ta kraj, saj po nekem nenavadnem naključju še ni prav visko na spisku ligurskih turističnih destinacij, kar pa ga je, jasno, uvrstilo na najin potovalni plan. No, malo je bilo krivo tudi njegovo zanimivo ime. Morala sva poskusiti, če iz pip v Dolceacqui res teče sladka voda. :D
Najprej sva se z avtom skoraj zagozdila v eni izmed ozkih uličic, nato pa ugotovila, da bo morda pametneje parkirati nekje na robu mesta in prenočišče poiskati peš. Po ozkih tlakovanih ulicah sva se vzpela na grad, ki se vzpenja nad mestom in si med potjo ogledovala slike v številnih galerijah, ki so nanizane skorajda do gradu. Mesto je polno kamnitih hišk, slikarjev in mačk - kaj lepšega bi si človek še lahko želel? :) Po težkem poletju, ki sem ga večinoma preležala, kak dan tako slabotna, da je bilo dvigniti žlico do ust naporno opravilo in brez da mi kdorkoli znal povedati, kaj je narobe z mano, sem se končno toliko sestavila, da so mi zopet zadišala potovanja. Zato je to potovanje še toliko bolj sladko in navdušenje še večje kot ponavadi.