torek, 24. februar 2015 Cordoba, mesto neverjetnih zgodb
Cordoba je eno izmed najlepših andaluzijskih mest. Zdi se, da bi se lahko v njeno staro mestno jedro vračal znova in znova, pa bi se še zmeraj zdelo enako očarljivo. Kar je pri Cordobi in še nekaterih andaluzijskih mestih tako posebno, je, da je njihova zgodovina vsaj tako neverjetna kot njihova podoba. Verjetno je slednje posledica prvega, ali pa morda celo obratno, kdo bi vedel, a dejstvo je, da je na tem najtoplejšem španskem mestu nekaj neotipljivo posebnega. Ozke ulice, obdane z belimi hišami in modrimi polkni so prepletene v labirint in kot nalašč za brezciljne sprehode po mestu. Gneča, ki je bila na to pozno februarsko popoldne še povsem obvladljiva, se je redčila sorazmerno z razdaljo od Velike mošeje. Ko so izginile trgovine s pahljačami in kastanjetami, so izginili tudi turisti.
A da se za trenutek vrnem k Veliki mošeji - La Mezquiti de Cordoba, ki velja za enega največjih dosežkov mavrske arhitekture. Zahvaljujoč njenemu minaretu se je namreč v Cordobi takorekoč nemogoče izgubiti. Graditi so jo začeli kmalu po mavrski osvojitvi južne Španije, v začetku 8. st., ko je Cordoba postala prestolnica kalifata in jo nato skozi stoletja samo še izboljševali in dograjevali. Zunanjost mošeje - nekaj velikih kamnitih zidov - prav z ničemer ne daje slutiti na impresivno notranjost. Čez Patio de Naranjos, polno oranževcev, se z Mihom sprehodiva proti vhodu v mošejo. Najprej naju zajame tema in nekaj trenutkov potrebujeva, da v popolnosti dojameva razsežnosti te arhitekturne mojstrovine. Mihrab, ki se dviguje na desni in za razliko od ostalih mošej po svetu ne glede proti Meki, temveč proti Damasku, je tudi v povsem zastrti svetlobi nemogoče prezreti. S pozlačenimi mozaiki in izjemnimi štukaturami tvori zapletene geometrijske vzorce in v opazovalcu vzbuja občutek veličastnosti in spoštovanja. Vzdolž daljše stranice se vrstijo rimski stebri, ki so si jih med gradnjo izposodili kar iz rimskega templja, ki je nekoč stal na tem mestu, nanje pa postavili dvojne oboke, ki so bili novost takratne arhitekture in so omogočali gradnjo višjega stropa. Dobro znani rdeče-beli spodnji oboki so bili izdelani po vzoru tistih iz jeruzalemske Kupole na skali in se na sredini stekajo v katedralni del Mezquite. V 15. stoletju je krščanska rekonkvista namreč naredila konec mavrski in islamski prevladi in mošeje po vsej Andaluziji so se počasi, a vztrajno, pričele spreminjati v cerkve. V večini mest je bilo delo temeljito opravljeno in o mošeji ni ostalo prav veliko sledi. A zavojevalci so imeli za Cordobo drugačen načrt. Odločili so se, da porušijo samo središče mošeje, na njegovem mestu pa zgradijo ogromen baročni cerkveni oltar, ga popestrijo z bleščečimi vitraži in megalomanskim stropom. Nad rezultatom je bil menda iskreno zgrožen celo sam cesar Charles V, ki je odobril načrt osrednje cerkvene ladje. Takrat je izrekel slovite besede: "Uničili ste mojstrovino, ki ji na vsem svetu ni bilo enake, zato da ste zgradili nekaj, kar je moč najti v vsakem mestu." Cerkev je tako še simbolično zarezala v stoletja trajajoče mirno sobivanje muslimanov, judov in kristjanov.
Medtem ko Miha še zmeraj opazuje zabrisano, a hkrati v nebo vpijoče stičišče med mošejo in katedralo, jaz na hitro prelistam brošuro, ki sva jo dobila ob nakupu kart. Naslovnica je oblikovana zavajajoče premišljeno, saj slika prikazuje le katedralni del celotne notranjosti, medtem ko so ostanki mošeje spretno izrezani ali skriti za napisom. Besedilo v brošuri še vedno širi idejo, da je bila za gradnjo mošeje v 8. st. porušena cerkev Sv. Vincenta, ki naj bi po navedbah Cerkve stala na tem mestu, čeprav so to teorijo zgodovinarji ovrgli že dolgo tega in dokončno potrdili, da je na mestu, kjer je zrasla mošeja, nekdaj stal rimski tempelj.
Sprehod po Cordobi nadaljujemo mimo Alcazarja, kjer so svoj čas prebivali španski kralji, pa mimo Plaze del Potro, kjer je med pisanjem Don Kihota prebival Cervantes, in nenazadnje tudi sinagoge, ki je poslednji spomin na živahno judovsko skupnost, ki je nekdaj živela v mestu. In dalj kot hodimo po mestu, bolj mi je jasno, kaj je Federico Garcia Lorca mislil, ko je napisal sloviti verz, "Cordoba, daljna in sama ...". Cordoba je dolga stoletja po španski rekonkvisti samo še nazadovala in njen sloves najbolj naprednega mesta na svetu je do začetka prejšnjega stoletja zamenjal sloves v času zaspanega in pozabljenega zgodovinskega bisera.
