Naš španski road-trip smo po dobrem tednu sklenili v Sevilli. Oddali smo najet avto, ter se še zadnja dva dni razvajali z andaluzijsko hrano in čudovito-barvitimi prizori, ki jih enega za drugim niza sprehod po starem mestnem jedru Seville. Čeprav zelo spontano, smo v omenjena dneva ponovno vključili tudi največje mestne znamenitosti, saj je bila polovica naše družine v Sevilli prvič. In večina teh je slavnih z razlogom ...
Palme vzdolž reke Guadalquivir so šumele v vetru, ko smo hodili proti centru in jutro je bilo za Andaluzijo neobičajno sivo. Na koncu sprehajalne poti se je med obrisi palm dvigoval Torre del Oro, Zlati stolp. Bežno sem se spomnila, da sem nekje prebrala, da naj bi v času Mavrov na drugi strani reke, na robu četrti Triana, stal še en kamnit stolp, med njima pa je bila napeta debela železna veriga, ki je preprečevala plovbo po reki, čeprav je slednje menda bolj legenda kot zgodovinsko dejstvo. Med lizbonskim potresom leta 1755 se je delno porušil in ko ga je takratna oblast hotela dokončno predelati v kup gradbenega materiala, so se zanj zavzali meščani in pri kralju izborili njegovo obnovo.
Od reke zavijemo proti centru in se med kopico prodajalcev kartic in spomnikov prebijemo do slavne seviljske katedrale, druge, tretje (ali pa morda celo prve?) največje krščanske cerkve na svetu - odvisno predvsem od tega, koga vprašate. Ne glede na njeno impresivno velikost jo, ironično, še zmeraj zasenči nekdanji minaret Giralda, ki danes opravlja funkcijo zvonika. Katedrala, ki je bila zgrajena na temeljih porušene mošeje Almohad, je morala izžarevati takratno moč in bogastvo, ki je zaznamovala Sevillo po uspešni kastiljski prevladi, zato je bil načrt zanjo zastavljen zelo velikopotezno. Po vstopu v katedralo mi je na misel prišla samo beseda "prostorno". Tako bi še najlažje opisala občutek, ko stojiš sredi te "grandiozne gotske stavbe". Verjetno ne ravno asociacija, ki so jo pri obiskovalcu hoteli vzbuditi njeni snovalci. A notranjost je nekako prazna, prav takšen pa tudi vtis, ki ga je cerkev pustila. Sprehodim se mimo grobnice Krištofa Kolumba - revež niti po smrti ne najde miru. Njegove (domnevne) posmrtne ostanke so v zadnjih 400 premaknili vsaj štirikrat, zato se domačini radi pošalijo, da je Kolumb po smrti prepotoval več kot za časa življenja. Najprej je bil pokopan v samostanu blizu Seville, nato v glavnem mestu Dominikanske republike, potem pa so kosti premestili v katedralo v Havani na Kubi, ki jo je odkril med svojim prvim potovanjem. Španci, ki so bili prepričani, da imajo edino pravico do njegovih kosti prav oni, so leta 1898 spretno izkoristili kaotične razmere kubanske osamosvojitvene revolucije in njegove posmrtne ostanke na hitro prepeljali v Španijo. A zapletov s tem še ni bilo konec, saj se je kmalu oglasila Dominikanska republika, češ da pravih kosti od tam nikoli niso odnesli. Španci so pametno molčali in se dolga desetletja pretvarjali, da o tem ne vedo ničesar. Deset let nazaj pa so ugibanja razjasnile analize DNK, ki so potrdile, da kosti v Sevilli zelo verjetno zares pripadajo slavnemu pomorščaku.
Za veliko bolj zabavno početje se izkaže vzpon na nekaj čez sto metrov visok vrh Giralde, od koder se odpre pogled na streho katedrale in rumeno-belo-rdeče morje seviljskih hiš, ki se razprostirajo v vseh smereh. Giralda je lep, zelo dobesedni prikaz, kako je krščanstvo svoj vpliv tukaj postavilo na mavrske temelje - na spodnji dve tretjini stolpa, ki je ostanek mavrskega minareta, je Cerkev postavila renesančni vrh zvonika, ki se je stilsko presenetljivo dobro zlil z minaretom. Z vrha se po neštetih stopnicah spustimo na notranje dvorišče, nato pa v naključni restavraciji več kot uspešno nadomestimo porabljene kalorije z naključnim izborom vrhunskih tapas-ov.
Na poti proti Plazi de Españi obhodimo Kraljevo tobačno tovarno, ki je v najboljših časih zaposlovala kakih tisoč sedemsto mož in okoli šest tisoč žena, ki so bile zadolžene za izdelavo cigar. Ženska delovna sila je bila v tobačnih tovarnah menda precej bolj cenjena od moške - kvaliteta cigar je bila neprimerljivo boljša, plačilo delavkam občutno nižje, hkrati pa so bili tudi delavski upori med ženskami manj siloviti in lažje zatrti. Seviljska tobačna tovarna je bila navdih za novelo in Bizetovo opero Carmen, danes pa se pred njo namesto gruče delavcev zbira množica študentov seviljske univerze.
Mimo nas švigne kočija in zavije med palme parka Marie Luise. Z izjemo zvoka kopit in krikov papig, je park nenavadno miren in na Plazi de Españi smo skorajda sami. Sevilla je sicer znana po mnogih stvareh - po bikoborbah, flamenku, pomarančevcih in odličnih tapas-ih, a je znana še po nečem in Plaza de Espana, zgrajena za World Expo, je veličasten spomenik temu. To so azulejos, keramične ploščice. Z izdelovanjem keramike v Sevilli so pričeli že Rimljani, Mavri pa so umetnost barvitih vzorčastih ploščic izpilili do popolnosti. Primat v keramiki so po izgonu Mavrov od keramičarsko očitno nenadarjenih Špancev prevzeli Nizozemci, a ploščice so ostale del seviljskih domov. Skozi keramično kraljestvo Plaze de Españe se vije umetna reka, po kateri se z Mihom z več entuziazma kot znanja prebijava s čolnom. Bolj klišejskega početja od tega v Sevilli skorajda ne morete najti.