Na naš zadnji španski dan je sijalo sonce in vzdušje v mestu se je pošteno popravilo. Kaj popravilo - bilo je tako zelo živahno, da je bilo v kavarnah v centru mesta nemogoče najti prosto mizo, in Sevilla je spet spominjala na brezskrbno, temperamentno in življenja polno mesto, kot sem jo imela v spominu izpred treh let. To je Sevilla, na katero so domačini izjemno ponosni in se imajo zato v prvi vrsti za Sevillanos, nato za Andaluzijce in šele dolgo, dolgo za tem, za Špance. Po krajšem sprehodu skozi mesto smo našli svoj prostor pod soncem (dobesedno) v bližini arheološkega muzeja, na z golobi oblegani Plazi America. Medtem ko je ati pil svojo prvo, tako zelo zaželjeno kavo in je Miha slikal golobe v letu, sem razmišljala, kaj natančno je tisto, kar dela Sevillo tako priljubljeno destinacijo, da jo vsako leto obišče 1,8 milijona turistov. Lahko bi bila kriva zanimiva zgodovina, morda odlična hrana, ali pa čarobni večeri ob zvokih španskih kitar, medtem ko plesalka flamenka v ritmu kastanjet s petami udarja ob tla. Ali pa je kriva zgolj kombinacija vsega naštetega, začinjena z malo magije, ki jo v mesto prineseta neskončno sonce in sinje modro nebo.
Po tem ko naberemo zajetno dozo sonca in mama že skoraj zadrema v hudo neudobnem stolu (pravi, da je krivo sonce :P), se odločimo za nekoliko bolj zgodovinsko obarvano dopololdne. Sprehodimo se do kraljeve palače, Alcázarja, ki velja za eno najlepših palač v Španiji, pa tudi sicer za enega izmed presežkov mudejar arhitekture na Iberskem polotoku. Kje se je na seznamu najlepših palač izgubila Alhambra iz Granade, ne vem, a mi je po nekaj brskanja po zapisih zgodovinarjev uspelo izvedeti, da je seviljska palača manjša, a bolje ohranjena verzija Alhambre. Tako torej. Če dobro pomislim, je to bržkone res, a spektakularna postavitev Alhambre visoko nad mestom tehtnico kljub vsemu prevesi v prid slednje. A, da ne bo pomote - tudi Alcazar je več kot vreden slavospeva, ki ga je o palači spisal pisec vodiča. Mudejarski arhitekti so tu v stenskem okrasju res presegli sami sebe, čeprav obzidje skriva še številne druge arhitekturne stile, ki so posledica dodelav in predelav kompleksa palač kasneje v zgodovini. In zgodovina Alcazarja je nedvomno zanimiva. Prežeta je s političnimi spletkami, izdajami in umori, ki skorajda že spominjajo na prizore iz serije Game of Thrones, ki je Alcazar uporabila za uprizoritve Dorna. A o tem kdaj drugič.
Zgodovina Seville je zapletena in, čeprav izjemno zanimiva, tukaj ne bo glavni predmet debate. Če vas vsaj količkaj zanima kolonialna zgodovina Španije, je Archivo des Indias pravi kraj za obisk, saj so v njem spravljeni in razstavljeni vsi pomembnejši dokumenti, ki so vodili k odkritju Amerike in vse nadaljnje španske kolonializacije. Tam sva z Aljošem med zadnjim obiskom preživela kar nekaj časa. Tokrat pa se, zadovoljni z obsegom zgodovinske lekcije, raje odpravimo še na sproščeno raziskovanje nekoliko manj obleganih četrti. Še pred tem je čas za kosilo, saj se klatenje pomaranč s pomarančevcev na vrtu kraljeve palače pač ni obrestovalo. Razlog na srečo (ali na žalost?) ni tičal v besnih varnostnikih, ki bi skrunitev kraljevih dreves kaznovali z našim izgonom s posvečenega vrta, temveč v žalostni resnici, da so bile pomaranče, čeprav na videz zrele, tako kisle, da ti je gate potegnilo ... no, saj veste kam.
Čeprav je Sevilla s 700 000 prebivalci četrto največje mesto v Španiji, sprehod po njej ne daje občutka velikega mesta. Labirint ozkih ulic, očem skriti prehodi in v keramične ploščice odeta dvorišča v četrti Barrio Santa Cruz dajejo vpogled v sproščeno špansko življenje, ki ga ob poletjih ko la calor (op.a. vročina) pritisne z vso silo, rešuje samo še dobro izkoriščena siesta. Ozke ulice, v katerih se strehe nasproti stoječih si hiš skorajda stikajo, nudijo nekaj zavetja pred pripekajočim poletnim soncem, a domačini vam bodo povedali, da je siesta del španske kulture z razlogom. In čeprav se politiki in multinacionalke trudijo, da bi iz glav "lenih" Špancev končno izbili idejo o nujno potrebnem popoldanskem počitku in jih, zlepa ali zgrda, prisilili v vse-evropsko sprejemljiv delovnik "od devetih do petih", se zdi, da bodo Andaluzijci trmasto vztrajali pri svoji siesti, medtem ko država nesluteno drvi v prepad globalnega trga.
