sobota, 25. marec 2017 Barcelona skozi prizmo zgodovine
Ryanairov 60-tonski Boeing 737 je premetavalo kot papirnato letalo, ko smo se sredi nevihte opolnoči bližali barcelonskemu letališču El Prat. V letalu je vladala smrtna tišina, samo stevard je nekje v repu nesrečno bruhal v papirnato vrečko. Ko smo se končno dotaknili pristajalne steze, je adrenalin popustil in med potniki so se zaslišali olajšani vzdihi. Izstop iz letala v vetrovno in deževno noč se je končal v vodi do gležnjev. Dobrodošli v Barceloni!
Jutro je na srečo postreglo s soncem - in dvema sveže pečenima, še toplima rogljičkoma iz pekarne tik pod najino spalnico. Bila sva zgodnja, prezgodnja za Špance in na srečo prezgodnja tudi za turiste. Na sobotno jutro sva imela tako ozke ulice v Barri Gotic, ki so se od nočnega dežja lesketale v soncu, samo zase. Kar nekaj let je preteklo, od kar sem se nazadnje izgubljala v tem kozmopolitanskem mestu in že takrat nepredstavljivo število turistov se je do danes samo še povečalo. A ob jutrih, ko so ulice tako tihe, da te občasno presneti celo odmev lastnih korakov, je Barcelona obdržala svoj šarm.
Najočarljivejši predel Barcelone je prav gotovo Barri Gotic (Gotska četrt). Osrednji del starega mestnega jedra je urejen labirint ozkih tlakovanih ulic in prehodov, trgov in gotskih stavb, ki so kot nalašč za brezciljno tavanje in spoznavanje mesta. Doživljanje mesta nikjer drugje tako intenzivno ne zajame vseh čutil kot ravno tukaj. Jutranji vonj po sveže pečenem kruhu iz pekarn čez dan zamenja vonj po sveže opranem perilu, ki je obešeno na oknih vzdolž ulice in zvok španske kitare na zadnjem vogalu katedrale privablja poglede mimoidočih. Po nekaj naključnih zavojih se pred nama dvigne pročelje ogromne barcelonske katedrale. Izdatno narezljana in okrašena zunanjost je prav gotovo eden izmed skrajnosti gotske arhitekture v Gotski četrti. Notranjost je temna, kar še dodatno vzbuja občutek majhnosti v že tako prostorni zgradbi in zato nič kaj prijeten kraj. Čisto nasprotje ogromni cerkveni ladji pa je klošter, ki se nahaja v zadnjem delu stavbe in daje vtis prijetne zelene oaze sredi visokih kamnitih zidov. Fontane, obrasle z mahom in obdane s palmami so že dolgo tega očitno pritegnile tudi glasno druščino belih gosi, ki si je v božjem hramu našla stalno zatočišče.
Od katedrale naju pot zanese v četrt La Ribero. Ta je, vsaj kar se srednjeveške atmosfere tiče, nekakšen podaljšek Gotske četrti. La Ribera, ki v katalonščini pomeni "obala", je nekdaj prav zares stala ob obali. To je bilo še preden so Barcelonetto, ki je bila tedaj otok, s kopnim mostom povezali s preostalim delom mesta. Danes je četrt polna majhnih kavarn, butikov in nenazadnje tudi turistov, ki so se, medtem ko sva midva občudovala gosi, že prebili na plano. Da se izogneva gneči, zavijeva v prvo stransko ulico, ki naju po nekaj zavojih pripelje pred Picassov muzej. Pomanjkanje gneče na vhodu naju prepriča, da je verjetno pravi čas za ogled Picassove zbirke njegovih zgodnjih del. Picasso sicer ni bil Katalonec, saj se je rodil v Malagi, nato pa večino svojega življenja preživel v Franciji. V Barceloni je v svojih zgodnjih letih obiskoval umetniško šolo in po pričevanju muzejske brošure, naj bi ga "mesto navdihovalo še dolgo po selitvi v Francijo". A slika, ki jo je zares navdihnilo njegovo bivanje v Barcelona in jo mnogi tretirajo kot prvo kubistično sliko sploh, prikazuje prostitutke iz bordela v Barri Gotic, ki, roko na srce, ni ravno asociacija, s katero bi se mesto lahko pohvalilo.
La Ribera skriva tudi mojo najljubšo cerkev v Barceloni - baziliko Santa Maria del Mar. Zasluge za to si lahko v veliki meri pripiše španski pisatelj Idelfonso Falcones, ki v romanu Morska katedrala na tako slikovit način opiše 55-letno gradnjo bazilike, hkrati pa ponudi realističen in za roman nenavadno podroben vpogled v življenje srednjeveške Barcelone. V nasprotju s katedralo, katere gradnjo je v celoti financiral kralj, je bazilika zrasla izključno z donacijami in trudom takratnih prebivalcev La Ribere. Domačini pravijo, da so jo zgradili delavci za delavce in sodeč po zgodovinskih zapisih je k njeni izgradnji čas in trud prispevala večina moške populacije takratne La Ribere. Zato morda niti ni tako nenavadno, da je na njen nekaj preprostega in priljudnega, kar je najverjetneje prav posledica pomanjkanja aristokratske pretencioznosti. Notranjost je svetla in prostorna, k čemur so, ironično, prav gotovo pripomogli antiklerikalci in anarhisti, ki so med špansko državljansko vojno, ko je Cerkev stopila na stran Franca, iz klopi, oltarja in lesenih kipov sredi cerkvene ladje zakurili kres. Uničujoč ogenj je baziliko za enajst dni spremenil v ogromno razbeljeno peč, a kamniti obod Morske katedrale se ni vdal.
Med sprehodom po današnji Barceloni človek z lahkoto pozabi na dramo, ki se je pred manj kot stotimi leti odvijala na ulicah tega istega mesta. Težko si je predstavljati, da je bila ogromna Applova trgovina še ne tako dolgo tega sedež komunisitčne partije in so na zidovih kraljevali ogromni plakati Stalina in Lenina. Po mestu so vihrale rdeče-črne anarhistične zastave in ulice so bile prekrite z živobarvnimi plakati z evolucionarno vsebino. Anarhistična stranka, ki je bila leta 1936 na oblasti v Barceloni, je z vladavino delavskega razreda in dosledno kolektivizacijo vseh trgovin in kavarn mesto ovila v nekakšen idealistično gorečnost. "Natakarji in prodajalci so ti pogledali v obraz in te obravnavali kot sebi enakega. Vljudnostni pozdravi so izginili in nihče te ni poklical z besedicama 'Senior' in 'Don'; vsakdo je vsakemu 'tovariš' ," je takratno vzdušje opisal George Orwell, ki je ravno takrat prišel v Barcelono. Njegovo doživljanje španske državljanske vojne, zapisano v knjigi Homage to Catalonia (Poklon Kataloniji) je vredno branja že zaradi njegovega duhovitega načina pripovedovanja, seveda pa tudi za boljše razumevanje mesta in španske zgodovine. Čeprav se iz Orwellovega pripovedovanja o dogajanju na fronti dozdeva, da je bila vojna zaradi kolosalne neorganiziranosti in slabe opremljenosti vojaških milic zgolj farsa ("V strelskem jarku je pomembnih pet stvari: drva, hrana, tobak, sveče in sovražnik. V zimskem času v Zaragozi so bile stvari pomembne v tem vrstem redu - s sovražnikom povsem na repu."), pa je število žrtev v manj kot treh letih kljub vsemu doseglo število 500 000. Po zmagi nacionalistov je Španija padla v nemilost 40-let trajajoče Francove diktature in španska državljanska vojna je ostala nezaceljena rana, v katero Španci še danes neradi drezajo.