nedelja, 26. marec 2017 Po sledeh katalonskih modernistov
Ob nemogoče zgodnji uri se po temnih in zapuščenih ulicah L'Eixampla vzpenjava proti Parku Güell. Nad morjem se počasi pričenja daniti in ptičje petje postaja vedno glasnejše. Ko prisopihava na vrh, je vhod v park med dvema piškotnima hiškama na široko odprt in park povsem prazen, kar me ob spominu na siceršnje množice turistov v njem navda z ekstatično srečo. K občutku zmagoslavja prav gotovo pripomore tudi dejstvo, da sva se z zgodnjim prihodom spretno izognila plačilu vstopnine. V nebo vpijoče vstopnine barcelonskih znamenitosti popotnika hitro pripeljejo na rob bankrota. A z nekoliko truda se da stroške kljub vsemu občutno znižati. Lekcija št. 1: Zgodnje vstajanje!
Sončni vzhod pričakava na pisanih klopeh iz keramičnih mozaikov odpadnih ploščic, ki so eden izmed prepoznavnih elementov arhitekturnega sloga slovitega barcelonskega arhitekta, Antonia Gaudíja. Ironično, mozaikov ni ne načrtoval in ne izdelal sam Gaudí, temveč njegov tesni sodelavec in učenec, Josep Maria Jujol, ki pa ga je zgodovina nehvaležno potisnila v senco njegovega prepoznavnejšega prijatelja. Jujol je bil pravzaprav arhitekturni genij in najbolj prepoznavni elementi Gaudíjevih projektov, kot so pisano kuščarsko pročelje Case Batlló, železni balkoni Case Mile in nenazadnje mozaiki v Parku Güell, so v celoti njegovo delo. Po pričevanjih znancev je imel 27-let mlajši Jujol za razliko od Gaudíja neverjeten občutek za barve in podrobnosti, kar je estetsko dovršilo marsikatero Gaudíjevo delo. Pravzaprav je kar težko razumeti, da je bil človek, ki je zasnoval nekatere izmed najlepših trdimenzionalnih umetnin svojega časa, povsem brez okusa, ko govorimo o slikarstvu in kiparstvu. Po nesrečnem pripetljaju, ko se je bližnje srečanje med tramvajem in že na pol gluhim Gaudíjem, ki je bil na poti k maši, za slednjega končalo tragično, bi bil Jujol idealen kandidat za arhitekta, ki bi dokončal Gaudíjev življenjski projekt - Sagrado Famílio. A je bil človek žal preveč skromen in premalo ambiciozen, da bi se prerinil v ospredje in projekt je romal v roke nekoga drugega. Ime Josepa Marie Jujola je tako ostalo daleč od oči javnosti.
Ko v spodnji, (po osmi uri) plačljivi del parka za vodičem z zastavico v roki pridrvijo prve gruče glasnih azijskih turistov v fluorescentnih brezrokavnikih, je napočil čas za umik. Po kamnitih viaduktih, med cvetočimi vrtovi in mimo Gaudíjeve rožnate hiške pobegneva stampedu jutranjih obiskovalcev, ki se borijo za fotografijo ob znamenitem mozaičnem kuščarju, na kateri bo, upajoč, vsaj manj kot deset neznanih fac naključnih mimoidočih. Po krajšem vzponu proti vrhu hriba prilezeva do najvišje točke parka, do El Turo de les Tres Creus (Hriba treh križev), na katerem kraljujejo ... trije križi (le kdo bi si mislil :D). Gaudí, ki je bil goreč katolik, je imel sicer za vrh griča, med domačini znanega kot "Plešasti hrib" drugačne namene. Na njem je želel poustvariti jeruzalemsko Kalvarijo - hrib, na katerem je bil (naj bi bil?) križan Jezus. Med gradnjo so nato naleteli na megalitske ostanke nuraghija in zato načrt nekoliko spremenili. Da bi ohranili več tisoč let stare zgodovinske ostanke, hkrati pa načrt ohranili dovolj religiozen za fanatičnega Gaudíja, so na vrh arheološke najdbe nataknili tri križe. Predvidevam, da z novo pridobitvijo - katoliškim nuraghijem - niso bili zadovoljni ne arheologi in ne Gaudí.
Če dobro pomislim, je najverjetneje malo katerega arhitekta mogoče z določenim mestom povezati s takšno lahkoto kot Gaudíja z Barcelono. Njegovi svojevrstni arhitekturni podvigi so postali prepoznavni znak mesta. A kljub vsej njegovi svetovni slavi, je bil modernizem v Barceloni veliko več kot le Gaudí. Modernisme català, ki se je v Kataloniji razvil v 20. stoletju, ko je drugod po Evropi cvetel art nouveau, je bil v resnici slog, ki so ga s skupnimi močmi razvili največji katalonski umetniški geniji tistega časa, katerih imena so širši množici po večini neznana. Kdo bi jim sicer zameril, ko pa gre za ljudi s tako zapletenimi imeni, da človek sploh ni prepričan, kako jih izgovoriti. Morda Lluis Domènech i Montaner? Ali pa Josep Puig i Cadafalch? Gaudí je imel pri tem neprimerno srečo. :)
Med brezciljnim tavanjem po ulicah L'Eixampla, enem izmed najnovejših predelov Barcelone, se arhitekturni dosežki modernistične dobe kar vrstijo. Že sama urbanistična ideja izgradnje Eixampla, ki jo je konec 19. stoletja zasnoval Ildefons Cerdà, je bila sicer za tiste čase precej neverjetna. Cerdà je bil utopični socialist in temu primeren je bil tudi njegov načrt soseske: celotna četrt naj bi bila sestavljena iz enakih kompleksov stanovanjskih blokov, zgrajenih med pravokotno usmerjenimi ulicami, znotraj katerih bi bila dvorišča, igrišča in zelene površine; bolnišnice, šole in druge javne ustanove bi bile po soseski matematično enakomerno razporejene, tako da dobri in slabi predeli soseske ne bi obstajali. Med snovanjem čim bolj prijetne, predvsem pa funkcionalne četrti, ki bi zadostila potrebam hitro rastočega prebivalstva v Barceloni, je Cerdà upošteval vse mogoče aspekte mestnega življenja, od urejenosti prometa pa do sončne svetlobe. Žal se načrt ni realiziral čisto tako, kot si je Cerdà zamislil. Pravzaprav so bili začetki sicer počasi napredujoče gradnje Eixampla polom, ki si ga vizionarski arhitekt najverjetneje ne bi mogel predstavljati niti v najhujši nočni mori. Stavbe so bile zgrajene veliko bolj na gosto, bloki višji od načrtovanih, prašne netlakovane ulice pa so se ob nevihtah zaradi pomanjkanje drenažnega sistema spremenile v hudournike. Kot da to ne bi bilo dovolj, so se v stoječih vodah, ki so se nabirale v gradbenih jamah, obupno namnožili komarji in Barcelona se je morala poleg tifusa in kolere spopasti še z epidemijo malarije.
Sprehod po L'Eixamplu je danes kljub vsem zapletom pri gradnji prijeten, četudi četrti manjka nekaj nepredvidljivosti in razgibanosti, značilne za staro mestno jedro. Kar je L'Eixamplu treba priznati, je, da ima prav gotovo daleč najlepšo bolnišnico na vsem svetu. Ali pa jo je vsaj imel, saj od leta 2009 ne služi več svojemu namenu. Ko stojiva pred vhodom v Hospital de la Santa Creu i Sant Pau, se človek vpraša, kje se je zalomilo, da ubogi Lluis Domènech i Montaner ni postal bolj znan kljub svojemu (nekoliko bolj zapletenemu) imenu. Tako kot Henri Matisse, je tudi Domènech verjel, da imajo barve terapevtski učinek in temu prepričanju primerno je videti tudi njegova umetnina. Noro! Verjetno se ti - ob predpostavki funkcionalnega vida - na dvorišču tega bolnišničega kompleksa prav zares povrne volja do življenja. Po vsej sreči sva se tu znašla ravno na nedeljsko popoldne, ko je bil vstop v Hospital prost. Lekcija za nižanje stroškov št. 2: Izkoristi dneve, ko so vstopi v muzeje in galerije prosti!
Prevzeta od Domènechove mojstrovine, naju Sagrada Familia, ki stoji nekaj ulic niže, pusti mlačne. Prav gotovo gre za edinstven projekt in ko bo le-ta po več kot 120 letih gradnje enkrat končan (predvidevajo, da okoli leta 2026), bo Sagrada ne samo najbolj ekscentrična, pač pa tudi najvišja cerkev na svetu. Žal najverjetneje ne bo videti čisto tako, kot si jo je v 40-ih letih snovanja ideje zamislil Gaudí, saj so jezni anarhisti na vrhuncu državljanske vojne njegove načrte in modele zažgali. Nad cerkvijo ni bil prav pretirano navdušen niti Orwell, ki je o njen zapisal, da je "ena najbolj ostudnih zgradb na svetu in da so anarhisti pokazali slab okus, ker je niso pognali v zrak, ko so imeli priložnost za to." A kljub vsemu negodovanju in prenekaterim peticijam za njeno odstranitev je Sagrada Familia danes kljub vsemu najbolj prepoznaven znak Barcelone in pognati jo v zrak bi bilo za Barcelono enako usodno, kot zrušitev Eifflovega stolpa za Pariz.
Bolj kot Sagrada, naju od Gaudíjev del navdušita njegovi najbolj znani hiši, Casa Mila in Casa Batlló, ki stojita nedaleč vsaksebi na Passeig de Gracia. Ker sta vstopnini za vsako hišo krepko čez 20 eur, se odločiva, da si ogledava samo notranjost Case Batlló. Lekcija št. 3: Ne pozabi študentske izkaznice! Ponižni pogledi in nasmehi pri prodajalcih vstopnic ne zaležejo vedno. (O uspešnosti globokega dekolteja pa boste žal morali povprašati koga drugega.) Skratka, namrgoden gospod za pultom se ni dal in Casa Batlló je zahtevala svojo ceno. A je bilo vredno. Naročilo za prenovo že obstoječe hiše je Gaudí dobil od barcelonskega tekstilnega mogotca, gospoda Josepa Batlló i Casanovas. "Prenova" je bila sicer tako drastična, da je na koncu od prvotne hiše ostalo samo pritličje, pa še to ne v celoti. Verjetno bi jo bilo lažje kar podreti :D. Ideje o izgledu Case Batlló je Gaudí dobil pri patronu mesta, Sant Jordiju (Sv. Jurija), zato naj bi celotna hiša spominjala na zmaja, ki ga je ta v dvoboju pokončal. Fasada, ki jo je oblikoval Jujol zares spominja na luske plazilca, le streha, ki spominja na velik strok česna, je verjetno vpadla iz kakšne druge pravljice ...
