ponedeljek, 27. marec 2017 "Catalunya és no Espanya"
"Buenos dias, Cristina!" eden izmed prodajalcev empanad veselo zakliče k sosedni stojnici in pri tem navdušeno maha. Ne morem si kaj, da se ne bi ozrla, komu je bil namenjen ta žvrgoleč pozdrav. Črnolasa Cristina, brez dvoma greha vredna Španka, na z ledom obloženi stojnici razvršča sveže stisnjene sadne sokove. Čeprav se med odzdravljanjem trudi skriti nasmešek, je jasno, da jo njegova pozornost zabava. Ura je osem in največja in najbolj znana barcelonska tržnica Mercat de la Boqueria vrvi v pripravah na nov dan. Turistov še ni na spregled in prodajalci v vsakodnevni rutini zlagajo sadje v pisane piramide, prinašajo svež kruh in ostale pekovske izdelke ter na kupih ledu razporejajo sveže ulovljene ribe. S špinačno empanado v eni in koščki manga v drugi roki tavava med stojnicami in opazujeva, kaj vse ponuja slavna Boqueria. Če gre verjeti zgodovinskim zapisom, je prva tržnica na tem mestu stala že leta 1217, a je bila prav gotovo precej manj privlačna, saj so se na mizah bohotili samo razčetverjeni prašiči. Danes del tržnice še vedno ponuja kupe vampov in sveže odrte ovčje glave, ki groteskno strmijo v kupca, a dobršen del stojnic se je dandanes kljub vsemu preusmeril v vegetarijancem prijazen posel (Španija ima sicer enega najnižjih deležev vegetarijancev v Evropi - sklepam, da se je tankim rezinam jamón ibérica enostavno pretežko upreti).
Medtem ko se La Boqueria počasi polni s prvimi kupci, se midva s tržnice izmuzneva pri zadnjem vhodu. Znajdeva se sredi četrti El Raval - četrti, ki sicer leži v središču mesta, a daje povsem drugačen občutek kot preostali deli mesta. El Raval, ki v stari katalonščini pomeni "obrobje", ni ena izmed tistih boho šik četrti, polnih galerij in dizajnerskih trgovin postavljenih v romantično okolje starih gotskih stavb. Niti ni polna prizorov z razglednic kot Barri Gótic na drugi strani avenije Las Ramblas, ki jo vsakodnevno zasujejo trume turistov. El Raval je četrt, ki je bila še nedolgo tega eno najgosteje poseljenih območij na svetu in v kateri je danes vsaj polovica stanovalcev imigrantov. Ulice na čase veliko bolj spominjajo na Maroko kot Španijo in lažje kot paello, je tukaj najti kebab in falafel. Tu sva povsem po naključju odkrila tudi najino daleč najljubšo restavracijo v mestu, majhen, hipsterski lokal po imenu "A tu bola", o katerem dovolj pove že dejstvo, da sva se v petih dneh vanj vrnila trikrat in še bi se lahko. Toplo priporočava! In čeprav El Raval menda velja za enega nevarnejših predelov Barcelone, je hkrati tudi eden zanimivejših. Za nekoliko zanemarjeno zunanjostjo se namreč skrivajo čudoviti prizori ulične umetnosti, skrita dvorišča in vrtovi, s čudovito zeleno oazo pred knjižnico Catalunya na čelu, in nenazadnje cela paleta muzejev, kot sta na primer MACBA (Barcelonski muzej sodobne umetnosti) in Pomorski muzej. Slednji na dvorišču skriva enega zanimevjših dosežkov katalonskega inženirstva - očarljivo in elegantno leseno lepotičko, prvo brezhibno delujočo podmornico na parni pogon, s še bolj očarljivim imenom - Ictineo I. :)
Ko se skozi mesto sprehajava proti Montjuïcu, na z grafiti poslikanem zidu opazim slovito katalonsko separatistično geslo: "Catalunya és no Espanya" ("Katalonija ni Španija"). Rumene in rdeče katalonske zastave vihrajo na marsikaterem balkonu in kar težko je verjeti, da je katalonski referendum o neodvisnoti leta 2014 splaval po vodi. Ne samo zgodovinsko in kulturno, Barcelona tudi sicer ne daje občutka Španije v pravem pomenu besede. Vsaj ne več. Ležeren mañana odnos do življenja, nad katerim se je pred osemdesetimi leti navduševal Orwell, tu zagotovo ne obstaja več. Andaluzijski pregovor pravi, da "Andaluzijci delajo, da živijo, medtem ko Katalonci živijo, da delajo". In ljudje v Barceloni zares veliko delajo. Učinkovitost, točnost in zanesljivost so postale vrednote kozmopolitanske prestolnice Katalonije, ki so mestu pomagale zlesti iz krize veliko prej, preden je to uspelo preostalemu delu države. Standard življenja v Barceloni se je v zadnjih desetletjih močno dvignil in z njim tudi cene. Barcelona ni več poceni destinacija.
Sonce se počasi spušča in z morja zapiha hladen veter, ko po strmi ulici lezeva na 185 m visok Montjuïc. Ali pa morda samo 173 m? Kdo bi si mislil, da pri vsej moderni tehnologiji po internetu krožijo vsaj tri različne višine ubogega hriba. Pardon. Gore. Nad z drevesi poraščenim pobočjem se v vetru zibajo gondole, ki nad hojo v breg manj navdušene obiskovalce elegantno nezadihane pripeljejo na vrh. Ko se vzpneva dovolj visoko, nad strehe zadnjih stanovanjskih blokov, se odpre razgled na mesto in pristanišče ob Barcelonetti. Nekaj ljudi poseda na klopcah, sicer pa je park nenavadno miren - pravo nasprotje vrvečemu mestu tam spodaj.
Čeprav danes sprehod po umirjenem in spokojnem Montjuïcu ne daje takšnega vtisa, je "Judovska gora" v zgodovini Barcelone odigrala precej pomembno vlogo. Res pa je, da se zgodovina okoli nje morda ni zmeraj pisala ravno po pričakovanjih ... Vse se je začelo, ko so na vrhu hriba v 17. stoletju postavili Castell de Montjuïc, ki naj bi imel s svojo strateško lego kjučno vlogo pri obrambi mesta. A po nenavadnem spletu okoliščin je utrba, katere glavna naloga je bila zaščita mesta, leta 1842 dvanajst ur skupaj divje bombardirala mesto in s tem poskusila zatreti upor, naperjen proti represivni kastiljski oblasti. Celotna zgodba se je ponovila še leto kasneje, le da se je takrat bombardiranje razvleklo na dva meseca. 12 ur očitno ni bilo dovolj vzgojno. A to niti ni edini razlog, zaradi katerega so domačini utrdbo poimenovali "Castillo maltido" ("Prekleti grad"). Med špansko državljansko vojno je grad služil kot zapor in mučilnica, ki sta si jo tekom vojne izmenjali obe sprti strani. Leta 1938 je bilo v njem v nehumanih razmerah zaprtih kar 1900 vojnih in političnih zapornikov, ob koncu vojne pa so, za piko na i, na dvorišču gradu pod Francovim poveljstvom usmrtili še predsednika Katalonije.
Na srečo ima zgodovina Montjuïca tudi prijetnejšo plat, pa čeprav je ta stara šele nekaj desetletij. To so olimpijske igre, ki so leta 1992 potekale v Barceloni in katerih velik del se je odvijal prav na Montjuïcu. To je bil prelomni dogodek, ki je Barcelono potegnil iz dolgega in počasnega nazadovanja, ki ga je z namernim odtegovanjem sredstev kot povračilo za separatistične težnje povzročila Francova vlada. (Pa tudi dogodek, na katerem je Freddie Mercury odpel odvoritveno himno Barcelona celo po svoji smrti.) Večina današnjih obiskovalcev se ne zaveda, da pred letom 1992 Barcelone praktično ni bilo na zemljevidu turističnih destinacij v Evropi. Leta 1986, več kot desetletje po Francovi smrti, ko je bila Barcelona izbrana za naslednjo gostiteljico OI, je imelo mesto še zmeraj povsem disfunkcionalno letališče, slabo razvito cestno omrežje, ki je ustvarjalo obupne zastoje, ob morju pa neprivlačno industrijsko pristanišče, kamor so domačini odmetavali kupe smeti. O znamenitih barcelonskih peščenih plažah ni bilo ne duha ne sluha. A čeprav nujno potrebne za nov zagon, so OI Barceloni prinesle takšen razcvet turizma, da se ta danes sooča s povsem drugačnim problemom kot pred petindvajsetimi leti - glavna težava mestnih oblasti je postalo vprašanje, kako znižati vrtoglavo število turistov (38 milijonov letno!), ki počasi začenjajo hromiti normalno življenje domačinov.
Zadnje ure dneva preživiva v muzeju moderne umetnosti, v Fundacio Joan Miró, kjer je zbrana zajetna zbirka del svetovno znanega barcelonskega surrealista. Že nekoliko utrujena od celodnevnega dogajanja sedim pred ogromnim Mirójevim triptihom. Tri velika bela platna z osamljeno črno črto, ki drsi čeznje, spominjajo na razpoko v steni. Le da je z njo nekaj narobe; ne teče čisto tako, kot bi morala. Zadnjico preselim na sosednjo klop, pred naslednji triptih. Nekaj ljudi zre v serijo treh belih platen, ki so tokrat za odtenek manj minimalistična. Trem močnejšim črtam so se pridružile tri barvite krace. Izrazi na obrazih obiskovalcev z ničemer ne izdajajo, kakšen vtis so nanje naredila slike. A divje poteze modre packe dajejo vtis, da je Miró slike naslikal energično - morda v zanosu frustracije ali obupa. Kdo bi vedel, kaj sploh še botruje Upanju obsojenega človeka.
Ko sonce zaide, se pridruživa množici ljudi pred Palau Nacional, ki kakor za novo leto glasno odšteva sekunde do začetka barvitega šova Magične fontane. Točno ob sedmih iz zvočnikov zadoni glasba in fontana zažari v barvah. Množica navdušeno ploska in za trenutek se zdi, kot bi gledala baletno predstavo. Le da tokrat namesto elegantnih baletk v ritmu glasbe plešejo pisani curki vode. Scena je vrhunec romantike in ob nekaj zdravega premisleka pocukrana za umret - a na magični fontani je prav gotovo nekaj magičnega, nekaj, kar uspe za dve uri hipnotizirati celo zapriseženega pragmatika.