torek, 28. marec 2017 Girona - ljubezen na prvi pogled
Vlak se počasi in ropotaje premika proti severu Katalonije. Kompozicija škriplje in celo branje se zaradi nenehnega tresenja izkaže za presenetljivo utrujajoče opravilo. Vlaganje v železniško infrastrukturo se, z izjemo povezav med velikimi mesti, tako kot Slovencem očitno tudi Špancem ne splača. Naslonjena na okno zrem v pokrajino, ki beži mimo. Majhne katalonske vasice se izmenjujejo s pravkar ozelenelimi travniki in rožnato cvetočimi drevesi. Zasneženi Pireneji, ki se nekje daleč pred nami bleščijo v jutranjem soncu, so še zadnji opomin na odhajajočo zimo.
Po dveh urah vožnje se vlak škripaje ustavi v Figueresu. Figueres je prijetno majhno mesto, a se kot takšno verjetno nikoli ne bi znašlo visoko na spisku španskih turistični destinacij. Za to, da danes turisti kljub vsemu trumoma drejo v mesto, je kriv Salvador Dalí - ali bolje rečeno naključje, da se je eden izmed najbolj znanih španskih slikarjev rodil prav v Figueresu. Teatre-Museu Dalí - muzej, ki ga je Dalí postavil v čast samemu sebi - je po obiskanosti takoj za Pradom v Madridu, le da je precej manjši od Prada, kar pomeni, da se je skozenj potrebno drenjati, ne glede na to, ob kateri uri prispeš. Tokrat je bila situacija še za odtenek slabša, saj se je prav ob najinem prihodu v muzej vsulo za nekaj avtobusov francoskih osnovnošolcev. Dalí bi bil navdušen.
"Hočem, da je moj muzej en velik blok, labirint, čudovit surrealistični objekt. Ljudje, ki ga bodo obiskali, bodo imeli občutek, kot bi se pravkar zbudili iz teatralnih sanj." Ko stojim pred veliko doprsno sliko nage ženske, ki prekriva celotno steno nečesa, kar je bil nekdaj gledališki oder mestnega gledališča, si ne morem pomagati, da se ne bi vprašala, ali je bil Dalí res genij, za kakršnega je veljal v širši javnosti ali pa zgolj zelo ekscentričen čudak, katerega dejanja so na trenutke dajala vtis ne povsem uravnovešenega človeka. Ženska na sliki pred mano ima skozi prsnico speljan tunel, namesto glave pa na vrat pripeto bizarno brezoblično kamnito tvorbo, ki je na vrhu rahlo razpočena. Ob sliki stoji gruča osnovnošolcev, zbranih okoli učiteljice in nekje iz ozadja se v pojoči francoščini zasliši vprašanje: "Zakaj je Dalí svojo ženo naslikal tako čudno?" Saj res, zakaj neki? Človeka ob obisku muzeja obide misel, da je Dalí večino svojih del ustvaril pod vplivom najmočnejših halucinogenih drog, kar jih je takratni svet poznal. A sam je nekoč pripomnil: "Jaz ne jemljem drog. Jaz sam sem droga." Morda še bolj zaskrbljujoče.
Na osrednjem dvorišču nekdanjega gledališča je parkiran Cadillac, letnik 1941, ki naj bi ga Dalí kupil od samega Al Capone-ja. Če v režo žrtvuješ evrski kovanec, v avtu začne deževati, odpre se dežnik in Dalíjeva fundacija postane bogatejša še za en evro. Dalí surrealizma ni uvedel zgolj v svoje umetniško ustvarjanje, temveč ga je prenesel na vse plati svojega življenja. Bil je narcisoidnež brez primere, ki je najbolj užival v šokiranju javnosti in ljudi okoli sebe. "Vsak dan, ko se zbudim, občutim neverjetno srečo - srečo, da sem Salvador Dalí. Nato se navdušeno vprašam: In kakšne čudovite stvari bo ta Salvador Dalí dosegel danes?" Morda predavanje v popolni potapljaški opremi, v kateri se je skoraj zadušil? Vožnja skozi Pariz v kabrioletu polnem cvetače, ki jo je razdeljeval med začudene Parižane? Dalí je bil obseden s cvetačo. In s Hitlerjem. Nič čudnega, da je njegova muza, deset let starejša Rusinja Gala, v svoji rezidenci možu dovolila obiske samo, če so bili le-ti pred tem pisno najavljeni. Le kdo bi ji zameril. Od tako napornega moža še tako strpna žena potrebuje malo odmora.
Popoldansko pomladansko sonce pošteno pripeka, ko z enega izmed obrambnih stolpov, ki se dvigajo nad mestom, opazujeva dogajanje pod sabo. Otroci se po labirintu ozkih tlakovanih ulic po opoldanskem odmoru vračajo v šolo, sicer pa je mesto nenavadno tiho in mirno. Nad starim mestnim jedrom se dviguje mogočna gotska katedrala Sv. Marije, devetdeset stopnic nižje pa se proti reki Onyar razprostira nekdanja judovska četrt, Call Jeue. Prvi Judje so v Girono prispeli že v 9. stoletju in kmalu zatem je v mestu zacvetela živahna judovska skupnost, ki je bila med domačini cenjena predvsem zaradi dobrih zdravnikov in "finančnikov" (beri: Judje so imeli to prednost, da so lahko posojali denar). Leta 1492, ko jih je španski kralj z odlokom izgnal iz Španije, so se v četrti naselili Španci in za judovsko skupnostjo je ostalo le malo sledi.
Po mogočnem stopnišču se od hladne in temačne katedrale spustiva proti reki, kjer na kamnitem stebru prestrašeno ždi (prav tako kamnita) levinja s precej obupanim izrazom na obrazu. Na prvi pogled sicer bolj spominja na opico - kiparju se upodobitev levinje milo rečeno res ni najbolje posrečila. Po tem ko preberem zgodbo, ki spremlja ubogo levinjo, me njen izraz na obrazu ne preseneča več tako zelo - legenda namreč pravi, da se bo vsak, ki bo prestrašeno levinjo poljubil (na rit!), še vrnil v Girono. Lokalni pregovor doda: "No ama Girona quien no besa el culo a la Leona." ("Girone nimaš zares rad, dokler ne poljubiš levinjine riti.") Iz prve roke lahko sicer povem, da se v Girono lahko zaljubiš na prvi pogled, četudi ne nadleguješ nikogaršnje riti. :D
Zgodovina Girone je neverjetna in domačini so nanjo upravičeno ponosni. Bolj kot se prebijam skozi zgodovinske zapise, bolj se mi dozdeva, da ima tu prav vsaka stavba in vsaka ulica svojo zgodbo. Težko si je na primer predstavljati, da je bila Carrer Força, ki je danes polna majhnih butikov in lokalov, pred 2000 leti še Via Augusta, glavna rimska prometna žila iz juga Španije v Francijo in naprej proti RImu. V eni izmed slaščičarn vzdolž slavne ulice, ki še najbolj spominja na notranjost hiške za punčke, nama nasmejana in zgovorna Španka z ognjeno-rdečimi lasmi naloži poln škrnicelj churros-ov. Vmes v brbotajoči španščini, ki ji komajda slediva, pojasni, da morava nujno poskusiti še velikonočne bunyols, miškam podobne ocvrte kroglice z značilnim okusom po janežu. Njen nastop je tako energičen in postrežba tako prepričljiva, da si človek ne more kaj, da se ne bi iz srca nasmejal.
Med grizljanjem pregrešno mastnega in sladkega prigrizka slediva reki Onyar in številnim mostovom, speljanim čeznjo. Eden izmed njih je še prav posebej ekstravaganten. To je Pont de les Peixateries Velles, med turisti bolj znan kot Eiffelov most. Most je eden izmed neštetih, ki jih je v svoji karieri postavil stvaritelj znamenitega Eifflovega stolpa, Gustave Eiffel, takrat znan še pod imenom Gustave Bönickhausen. Zdi se, da bi kričeče rdeča železna konstrukcija morala delovati sila anahronistično v nasprotju s pastelno-pisanim nabrežjem modernističnih stavb, Les Cases de l'Onyar. A ko s sosednjega mostu zrem vzdolž reke, je podoba mostu po nekakšnem naključju videti nenavadno brezčasna, kup rdečega železja pa se presenetljivo dobro vključi v barvito rečno nabrežje. Morda pa je za mojo nekritično oceno mostu kriv zgolj postavni Španec, ki je ob reki iz svoje kitare izvabljal tako mile zvoke, ki bi omehčali še kamen. Kako potem človek ne bi vzljubil Girone? :D
Girona ima prav zares vse, kar je potrebno za vrhunsko turistično destinacijo - eno najočarljiveških srednjeveških mestnih jeder, kar jih premore Španija, neverjetno zgodovino, tradicionalno pristnost in, nenazadnje, drugo najboljšo restavracijo na svetu. A zahvaljujoč slavni sosedi Barceloni je Girona prav gotovo najbolj spregledano mesto v Kataloniji. Celo ko je Ryanair leta 2002 vzpostavil nizkocenovne povezave z bližnjim letališčem Barcelona-Girona, je večina ljudi letališče uporabila kot cenovno ugodno odskočno desko za obisk dobro uro oddaljene Barcelone. Edini, ki so v Gironi prepoznali potencial, so bili profesionalni kolesarji, z Lanceom Armstrongom na čelu. Armstrong še zdaleč ni bil edini, ki je Girono izbral za svojo bazo v letih najintenzivnejših treningov za Tour de France. Menda je skozi čudovito pokrajino v okolici Girone speljanih nešteto majhnih in neprometnih vaških cest, kar pomeni tudi neverjetno število lepih kolesarskih prog (Mami, ati? Naslednji dopust mogoče? :D ). V vsakem primeru pa - peš, s kolesom, ali z avtomobilom - Girona je vsekakor vredna več kot le enodnevnega pobega iz Barcelone.
