Zadnji dan v Normandiji sva začela na nedeljski tržnici v Honfleuru, ki leži na južnem bregu estuarja reke Sene, ki se tu izliva v Rokavski preliv. Honfleur je znan kot kraj slikarjev, ki so sem prihajali v iskanju motivov, zato se ga drži zdevek "zibelka impresionizma". Najbolj slikovit del mesta je prav gotovo pristanišče s pisanimi hiškami, ki je upodobljeno na številnih slikah Moneta, Courbeta, Baudlaira in Boudina. Slednji je bil tukaj tudi rojen in je bil eden prvih francoskih slikarjev, ki je začel pokrajino slikati kar na prostem in ne v ateljeju. Ob njegovi rojstni hiši je danes muzej, v katerem je razstavljenih kar nekaj njegovih del, pa tudi del drugih impresionistov (Moneta, Dufyja, Calsa ...). Ena izmed sob je namenjena tudi zbirki oblačil, posode, nakita in drugih malenkosti, ki prikazujejo življenje v Normandiji za časa Boudina.
Iz Honfleura sva se odpeljala čez Pont du Normanie (Most Normandije), ogromen viseči most, ki se razteza čez širok estuar reke Sene, proti Alabastrski obali. Po slabi uri vožnje sva prispela v Étretat, kjer se začnejo beli klifi, podobni tistim na angleški strani, ki se tako lepo vidijo, ko se trajekt iz Calaisa približuje Dovru. Vreme nama sicer ni bilo najbolj naklonjeno, saj se megla ni in ni hotela dvigniti, a so bili klifi kljub temu osupljivi.
Pri Étretatu klifi tvorijo nekaj zanimivih oblik. Eno izmed njih je Guy de Moupassant, ki je tu preživel otroštvo, opisal kot slona, ki moli rilec v morje. In če dobro pogledaš, z malo domišljije resnično izgleda kot slon. Klife je prihajalo slikati tudi precej slikarjev - Monet-jeve upodobitve Étretata so naravnost čudovite.
Po trekingu ob obali sva se zopet ustavila v Étretatu in pojedla enkratno kosilo. Jaz sem naročila porcijo morskih dobrot z zelenjavo in rižem, Aljoša pa polnjen krompir, gratiniran s camembertom. Ker sva bila že nekoliko na tesnem s časom, sva imela čas za obisk samo še enega obalnega mesteca. Kar na slepo sva izbrala Veules-les-Roses, čeprav so menda krasna prav vsa mesta od Étretata po do Dieppa. Čisto za konec zadnjega dne Normandije se je zopet začelo jasniti in zadnji pogled na Veules-les-Roses je bil že obsijan s soncem.
