sobota, 31. maj 2014 Mt. Saint Michel in delček Bretanije
Sobotni plan je bil zgodnje vstajanje in lovljenje jutranje svetlobe na Mt. Saint Michelu, a je nama je že pogled skozi okno povedal, da iz mehke jutranje svetlobe ne bo nič. Megla! In to gosta, siva megla in ne kakšne mistične meglice pri tleh, čeprav je bilo napovedano kristalno sončno vreme. Kljub vsemu sva se odpeljala do otoka, oz. bolje rečeno do parkirišča, ki je okoli 3 km prej. Ker sva bila tako zgodnja, da se stvari še lep čas ne bodo odprle, sva namesto avtobusa izbrala pešačenje. Samo v opozorilo: Če želite v tem delu leta slikati ob sončnem vzhodu, to pomeni zares zgodnje vstajanje, sploh v takšnem primeru, ko je potrebno poiskati prenočišče nekoliko vstran, če nočeš plačati 70 eur za posteljo. Fotografi smo nora sorta ljudi, saj se za dobro fotografijo ni težko vstati niti ob štirih zjutraj.
Medtem ko sva se približevala otoku, se je sonce kljub vsemu začelo svetlikati skozi meglo in ustvarilo res pravljični prizor. Nikjer ni bilo nikogar in s slanih mokrišč ob poti je bilo slišati samo živahno ptičje petje. Razlika med gladino vode ob plimi in oseki je v povprečju 14 metrov in preden so otok z nasipom povezali z obalo, je bil dostopen samo med oseko. Ko sem bila tu pred desetimi leti, so lahko med oseko obiskovalci avtomobile parkirali tik pred otokom, na obeh straneh nasipa. Zdaj to ni več mogoče, saj so z letom 2006 začeli s projektom, da bo Mt. Saint Michel ponovno postal otok. Na reki Couesnon, ki pri otoku tvori estuar, so zgradili hidravlični jez, vzporedno s trenutno cesto na nasipu pa so zgradili novo povezavo med kopnim in otokom, ki je dvignjena nad morje. Ko bo cesta odprta, bodo stari jez in z njim cesto porušili.
Ko sva prispela do otoka, sva se najprej vzpela vse do vrha, kjer stoji samostan. Prvi menihi so na Mt. Saint Michel prispeli že v 9. stoletju, tako da ima samostan že kar dolgo zgodovino, čeprav je zdajšnjo velikost dosegel šele v 17. stoletju. Da bi se izognila gneči, sva nameravala samostan obiskati takoj, ko bi ga naj odprli, vendar so ga ravno danes zaradi opozorilne stavke odprli eno uro kasneje. Kljub temu nama je uspelo prehiteti dve skupini japonskih turistov in si v miru ogledati notranjost.
Potem ko sva otoček prehodila po dolgem in počez, sva se peš odpravila nazaj do parkirišča in se nato odpeljala do bližnjega St. Maloja. Mont St. Michel leži nekako na meji med Normandijo in Bretanijo, St. Malo pa je že nesporno Bretanski.
Mesto ima zanimivo zgodovino, saj je bilo nekdaj zatočišče piratov, visoko obzidje pa jih je ščitilo pred napadi Normanov. Turistično zanimiv je stari, z obzidjem obdani del mestaLa Ville Intra-Muros, medtem ko novejši del mesta leži v zaledju. Na vhodu v Intra-Muros stoji grad, takoj za njim pa cela vrsta restavracij, kjer strežejo školjke na sto in en način (najbolj tradicionalne so surove ostrige), pa jastoge, ribe in ostale morske specialitete. Za sladico pa obvezno bretanske palačinke, vanilijevo crème brûlée s karameliziranim sladkorjem po vrhu ali pa bretansko torto kouign-amann.
Po obilnem kosilu sva se sprehodila po obzidju, nato pa na otok Ile du Grand Bé, ki je dostopen le med oseko, na njem pa je pokopan pisatelj Chateaubriand. St. Malo leži ob estuarju reke Rance, na kateri je bila leta 1966 tik pred izlivom zgrajena prva plimska elektrarna. 24 turbin, ki jih poganjata izmenjujoča se plima in oseka, proizvaja do 240 MW, kar je skoraj za tretjino naše nuklearke. Žal je imela izgradnja elektrarne tudi nepopravljive posledice, saj je nekaj vrst rib zaradi pregrade estuarja enostavno izginilo.
Iz St. Maloja sva se odpeljala še do srednjeveškega Dinana, ki je precej manj turistično a kljub vsemu izredno simpatično mestece. Ob najinem obisku je bilo mesto precej umirjeno, turistov je bilo le za vzorec in otroci so se igrali na ulicah. Sprehodila sva se ob obzidju, kjer stoji tudi majhen grad, če bi mu tako sploh lahko rekli. Vsak drugi julij v mestu priredijo tudi velik srednjeveški festival, ki se bo letos odvijal 19 in 20. v mesecu.
