petek, 30. maj 2014 Caen in prizorišča operacije Overlord
Petek sva začela v vasi Beuvron-en-Auge, na poti med Rouenom in Caenom. Gre za vas na tako imenovani Cidre Route, torej na Poti ciderja, zato vasi obdajajo sadovnjaki jablan, domači cider pa lahko kupiš na vsakem koraku. Druga specialiteta te pokrajine pa je sir camembert, ki je ime dobil po istoimenski pokrajini, čeprav obstaja tudi kraj s tem imenom. Sir camembert je narejen iz nepasteriziranega kravjega mleka, zunanjost koluta pa obdaja plast užitne plesni Penicillium camemberti. Prvič naj bi ga naredila kmetica Marie Harel leta 1791, po nasvetu župnika, ki je prihajal iz regije Brie, kjer prav tako izdelujejo podoben sir. Toda nihče ne ve zagotovo, ali je ta zgodba resnična.
Vožnjo sva nadaljevala proti Caenu, največjemu mestu Spodnje Normandije. V mestu stoji cel kup zgodovinskih stavb, ki so bile zgrajene v času vladavine Viljema Osvajalca, ki je bil v Caenu tudi pokopan. Njegov grob, ki se je ob pokopu sicer izkazal za premajhnega in so ga morali precej na silo tlačiti vanj, je bil večkrat odprt. Večina kosti se je izgubila, tako da je danes v grobu v Abbaye aux Hommes (Moški opatiji) pokopana samo ena njegova stegnenica. Njegova žena, Matilda Flanderska je pokopana na drugi strani mesta v Abbaye aux Dames (Ženski opatiji). Poleg obeh opatij in nekaj cerkva v mestu stoji še ogromen grad, eden največjih v zahodni Evropi, ki ga leta leta 1060 postavil Viljem Osvajalec. Po ogledu gradu sva si privoščila kosilo v armenski restavraciji, saj armenske hrane še nisva poskusila. Lastnica restavracije je bila izjemno prijazna in kljub moji polomljeni francoščini sva se uspeli dogovoriti, kaj bova jedla. Treba je priznati, da je armenska hrana, z na videz nekakšno mešanico turške in srbske kuhinje, odlična.
Caen leži približno 15 km od t.i. D-day beaches, plaž kjer se je 6. junija 1944, na D-dan začela operacija Overlord, največje vojaško izkrcanje v zgodovini človeštva. Že prvi dan se je na obalo izkrcalo okoli 160 000 ameriških, kanadskih in angleških vojakov, ki so presenetili Nemce in hitro prodrli v okupirano Francijo. Do konca avgusta, kolikor je trajala operacija, je v invaziji sodelovalo nekaj manj kot 3 milijone vojakov. Vzdolž obale se tako nahaja pet plaž, kjer so danes še zmeraj vidijo sledi te odločilne bitke za Francijo. Imela sva srečo, da sva se za las izognila 6. juniju, saj je na letošnje leto 70. obletnica izkrcanja in na cestah že zdaj stojijo table, da bodo ceste zaradi prihoda pomembnih gostov zaprte (menda pride celo britanski princ William in njegova Kate).
Iz Caena sva se tako zapeljala do kraja Courseulles-sur-Mer, ki leži na meji med plažama Sword, kamor so se izkrcali Angleži in Juno, kje so pristali Kanadčani. Prvi dan se jih je na tej plaži izkrcalo približno 14 000, v naslednjih mesecih pa še dodatnih 150 000. Že prvi dan jih je pod kroglami padlo skoraj 700, vsega skupaj pa samo na tej plaži 1074. Na plaži stoji tudi Juno Beach Center, ki opisuje dogodke na istoimenski plaži.
Naslednji postanek sva naredila v Arromanches-Les-Bainsu, ki leži na Zlati plaži. Tu so med invazijo postavili ogromne betonske bloke in zgradili umetno pristanišče, da so z ladij lahko raztovarjali tanke in ostalo orožje. V času operacije so tako v pristanišču uspeli raztovoriti okoli 54 000 vojaških avtomobilov in 104 000 ton vojaške opreme. Nekaj betonskih blokov, ki so sestavljali pristanišče še vedno leži na plaži.
Iz Arromanchesa sva se odpeljala v Longues-sur-Mer, kjer še zmeraj stojijo dobro ohranjeni ostanki Atlantskega zidu, obrambnega sistema, ki so ga med vojno postavili Nemci. Potekal je vse od meje med Španijo in Francijo, po celotni obali Francije, Belgije, Nizozemske, Nemčije, Danske in Norveške, vse do Nordkapa. V Longuesu je ostala ohranjena cela vrsta bunkerjev s pripadajočo artilerijo, od koder so streljali tako na vzhdno obalo (Juno), kot na zahodno obalo (Omaha). Od tukaj se odpre tudi čudoviti razgled na klife, ki ločujejo plaži Juno in Omaho.
Na plaži Omaha sva se ustavila v kraju Colleville-sur-Mer, kjer stoji pokopališče skoraj 10 000 ameriških vojakov, ki so padli med tukajšnjo invazijo. Pokopališče ima idilično pozicijo s pogledom na plažo, toda tik preden sva prispela do tja, se je kot strela z jasnega spustila megla in z razgledom ni bilo nič. Na srečo je čez kakšne pol ure tako hitro kot je prišla, tudi izginila. S pokopališča sva se spustila na 8 kilometrov dolgo peščeno Omaho in ker je bila ravno oseka, je z morja gledal tudi ostanek enega izmed pristanišč, ki je omogočal izkrcavanje opreme. Zadnje ostanke šrapnelov in razstreljene municije so na plaži našli še leta 1988.
Čisto za konec sva se odpeljala še do Pointe du Hoc-a, 30 metrov visokega klifa in hkrati najvišje točke med Omaho in sosednjo plažo Utah. Celotno območje nad klifom je naluknjano z bombnimi kraterji, da me kar preseneča, da se klif ni sesul v morje. Poleg tega je ostalo ohranjenih še kar nekaj bunkerjev, a najboljši od vsega je razgled na obe strani rta.
