ponedeljek, 13. maj 2019 V kamen vklesani samostani David Gareje
Še dan prej sva se odločala, kako bova prišla v dve uri in pol oddaljeno Udabno, odročen in sušen kraj na meji z Azerbajdžanom. Na koncu sva se odločila, da greva z eno in edino maršrutko, ki vozi v ta zakotni predel Gruzije, pa čeprav iz Tbilisija odrine šele ob desetih, kar pomeni, da bova tja prispela prav v največji vročini. Na srečo je maj in so temperature še zelo znosne, julij in avgust sta najbrž za odtenek manj prijetna.
Pot tja se začne slabo. Na prvem postajališču, kjer stojimo, nekdo z avtom z nenormalno hitrostjo zbije enega izmed ubogih, nič hudega slutečih psov, ki se sprehajajo okoli postajališča. Zvoki, ki jih spušča kuža, ki se ne more več pobrati, so srce parajoči in kljub temu da so ga domačini odnesli v senco in ga hladijo z vodo, je jasno, da bo umrl v precejšnjih mukah. Ob pogledu na ubogega psa se mi od žalosti obrača želodec, a veterinarji so v teh krajih bolj izjema kot pravilo, zato nimam pojma, kaj sploh storiti. Voznik maršrutke kmalu postane nestrpen - "kot da se to ne dogaja vsak dan, saj je samo pes" - in tako moramo naprej.
Asfaltna cesta se kmalu konča in maršrutka še dobro uro poskakuje po luknjasti makadamski cesti, preden se pred nami odprejo prostrani zeleni pašniki in na obzorju hribovje, ki gričevnato Gruzijo deli od ravninskega Azerbajdžana. Kmalu zatem prispemo v Udabno, kraj z ducat hišami, enim gostiščem in nekaj tisoč ovcami in konji, nekaj kilometrov naprej pa se nahaja naš cilj - ortodoksni samostan David oz. Davit Gareja. Gre za kompleks 19 majhnih samostanov, vklesanih v peščeni klif, ki so bili zgrajeni oz. bolje rečeno izklesani v 6. stoletju in so v najboljših časih (od. 11 do 13. stoletja) nudili dom in zatočišče okoli 5000 menihom. Danes prvotnemu namenu služi le še en samostan s peščico menihov. V preostalih jamah, ki jih je možno obiskati, je moč videti originalne freske, ki pa so marsikje precej uničene, saj so jame pod Sovjetsko zvezo uporabljali kot vojaško vadbišče. Še nekaj dni nazaj je bil ogled v skalo vklesanih samostanov nemogoč, saj so azerbajdžanski vojaki zapirali pot, ki na nekaj točkah prečka mejo, danes pa so menda že "boljše volje" in je sprehod mimo treh, s kalašnikovimi opremljenih vojakov že dovoljen. Odnosi med Gruzijo in Azerbajdžanom so sicer "prijateljski", a na trhlih temeljih, še posebej ko pride do vprašanja meje v okolici David Gareje, ki po padcu Sovjetske zveze leta 1991 ni bila nikoli jasno določena. Azerbajdžan trdi, da bi moral biti kraj deljena turistična znamenitost, a jih najbrž bolj kot sama turistična znamenitost pogorje zanima zaradi dobre strateške lege. Razgled z vrha klifa je namreč res prvovrsten, vstopnine, ki bi prinašala kakršnekoli finančne koristi, pa zaenkrat tako ali tako ne pobirajo, kar je prav osvobajajoče, po tem ko ti v Evropi zaračunajo že ogled vsake luknje.
Sicer pa je pokrajina naravnost čudovita, še posebej spomladi, ko puščava povsem ozeleni, klifi pa so odeti v cvetoča polja modrih rož. Najbrž ni odveč omeniti, da sva med potjo naletela na dve precej zajetni kači, in čeprav sta bila po oceni mojega sokoljega oka najbrž samo dobro rejena goža, pa ima Gruzija tudi 12 precej strupenih vrst kač, tako da malo previdnosti med hojo ne škodi.
Po treh urah in pol maršrutka odrine nazaj v Udabno, kjer lahko dobimo še kaj za pod zob. Hrana je dobra, čeravno so porcije hrane majhne, a problem je v tem, da se vozniku naenkrat nikamor več ne mudi. Z užitkom si prižge že deseti cigaret in vidno uživa v vsakem dimu. Midva uživava nekoliko manj, ko računava, če bova sploh ujela nočni vlak v Armenijo in kaj narediti, če ga ne, glede na to, da izven sezone omenjen vlak vozi samo vsak drugi dan. Če bi odrinili po urniki, bi morala imeti več kot dovolj časa, da prideva še do glavne železniške postaje in zjutraj sva se celo pozanimala, kako točna je ta maršrutka, glede na to, da je namenjena izključno turistom. Zagotovili so nama, da nikoli ne pride nazaj po šesti zvečer. No, tokrat očitno ne. Z nekaj prigovarjanja se je voznik godrnjaje le premaknil, potem pa vso pot peljal vsaj polovico počasneje, kot na poti tja. Ne vem, ali je bilo nalašč ali ne, ampak jasno je postajalo, da bova vlak najbrž zamudila. Karte sva kupila vnaprej, saj sva slišala, da so spalniki pogosto razprodani, zdaj pa sva to že skoraj obžalovala.
Bili sta zares stresni dve uri vožnje, še posebej, ker se je voznik vsake toliko časa malo ustavil, ali pa se s kom pogovarjal in povsem pozabil tiščati na gas. Po prihodu v Tbilisi lepo prosiva, če naju lahko odloži pri prvi metro postaji - vedela sva, da je to še edina možnost, da uloviva vlak. Z ogromnimi nahrbtniki tečeva po neštetih tekočih stopnicah, in s tem mislim res neštetih, ujameva prvi vlak na podzemni in se odpeljeva na glavno železniško postajo. Na srečo sva že vedela, kam morava, ker sva včeraj tukaj kupovala karte - kdo bi si sicer mislil, da prideš na železniške perone samo s tretjega nadstropja nakupovalne stavbe. Tekla sva vso pot in se na koncu 4 minute pred odhodom povsem prešvicana sesedla v najin kupe. Če imate radi napete zgodbe, vas moram razočarati - to je bil daleč najbolj stresen dan na celotnem potovanju. Ali pa tudi ne. Če dobro pomislim, se mu je en še precej približal ...