nedelja, 12. maj 2019 Tbilisi - med Evropo in Azijo
Ob treh zjutraj pristaneva v Tbilisiju. Čisto sva mrtva, tako da se kar v letališki hali zavlečeva pod tekoče stopnice in dve uri odspiva. Oziroma poskušava odspati. Ob pol šestih zjutraj, ko se končno zdani, ujameva avtobus v smeri mesta, saj se nama ne zdi vredno, da bi namesto 30 centov za avtobus, plačala 10 eur za taksi. Odločitev kmalu obžalujeva, saj je avtobus poln psihično motenih brezdomcev - polovica jih spi, druga polovica jih kriči v prazno. Vonj na avtobusu spominja na tovornjak premočenih ovc. Po 20 minutah vožnje olajšano izstopiva. Welcome to Tbilisi!
Ob 6h zjutraj je Tbilisi že presenetljivo živahen. Trgovine so odprte, domačini pijejo kavo in nekaj zagretih posameznikov končuje z jutranjim tekom. Brezciljno se prestaviva v park, obdan z zidanimi kupolami žveplenih termalnih vrelcev, ki so bolj kot za domačine namenjene turistom in kopanje v njih temu primerno tudi zaračunajo. Po krajšem brskanju po internetu se odločiva, da bova to "izkušnjo" izpustila, še posebej, ker zaradi že skoraj poletnih temperatur vroča voda ni nekaj, česar bi si močno želela. Sicer pa je predel z vročimi vrelci prav gotovo najbolj slikovit del Tbilisija, čeprav v primerjavi s preostalimi deli mesta prav po snobovsko prenovljen. Manj centralni predeli mesta se ponašajo s sicer prav tako prekrasnimi hišami, a sta njihova statika in trdnost že na pogled vprašljivi. Po pripovedovanju domačinov sodeč niti ni tako redko, da skupaj s prečudovito izrezljanim, nekaj sto let starim lesenim balkon priletiš na ulico. V zameno lahko najbrž preizkusiš delovanje njihovega brezplačnega javnega zdravstva :D.
Dopoldne raziskujeva mesto. Povzpneva se na utrdbo Narikala, pogledava v številne cerkve, se odločava, katero tradicionalno gruzijsko tkano preprogo bova kupila pred odhodom domov in že opoldne sestradana iščeva nekaj za pod zob. To je bil najin prvi stik z gruzijsko kulinariko, za katero sva slišala marsikatero priporočilo. Ta že v prvo ni razočarala, a v prihajajočih tednih sva jo dodobra spoznala, zato bo več o najinih najljubših jedeh objavljenega v eni izmed kasnješih objav.
Po kosilu se nad mesto zgrnejo temni oblaki in pohajkovanje po mestu zamenjava za dvourni krepčilni spanec. Dve uri kasneje, ko se nebo razjasni, se odpraviva čez mesto proti eni izmed manj znanih tbilisijski znamenitosti, ki bo potešila najino zanimanje za zgodovino Sovjetske zveze - Stalinovo skrivno tiskarno. Z nekaj navigacijske spretnosti končno najdeva hišo, ki navzven ne daje nobenega znaka, da gre za kakršnokoli turistično znamenitost, tako da najprej sploh nisva prepričana, ali je to to. Ko previdno pokukava skozi vrata, naju pozdravita starejši gospod in gospa in pokimata, naj vstopiva. Gospod govori polomljeno angleščino, pomešano z ruščino, a preveri, da sva razumela, vse kar nama pove. Najprej se predstavi kot zavzet član partije, nato pa naju razsvetli z nekaj zgodovinskimi dejstvi, zemljevidom hiše in nekaj zelo naključnimi fotografijami. Iosif Jugashvili, bolje poznan kot Josef Stalin se je rodil v gruzijskem mestu Gori in se pri 16. letih zaradi šolanja za duhovnika preselil v Tbilisi. Njegova "poklicna" pot se je nato drastično spremenila - iz bodočega duhovnika se je razvil zavzet ateist, pobudnik delavskih stavk in raznašalec tiskanih komunisitčnih manifestov. Gospod nama navdušeno razlaga zgodbo tukajšnje tiskarne, v kateri sta do leta 1906 živeli dve gospe, ki sta vsak dan neumorno pletli na verandi hiše in v klet z zvoncem sporočali, kdaj je zrak čist in kdaj je čas za skrivanje. 15 metrov nižje je bila soba z nemškim tiskalnim strojem, na katerem so natisnili na tisoče ruskih, gruzijskih in armenskih pamfletov. V času Sovjetske zveze je bila hiša spremenjena v muzej, danes pa muzeju zaradi aktivne de-sovjetizacije grozi popolno zaprtje. Pravzaprav omenjen muzej uradno ne obstaja, prodaja vstopnic in promocija nista dovoljeni, vlada pa želi stavbo porušiti in na njenem mestu zgraditi hotel. Tehnično torej muzej operira ilegalno, a se člani komunistične partije kljub stalnim tožbam trudijo, da zgodovina ne bi povsem odšla v pozabo.