torek, 13. september 2016 Dan z razgledom na sedemtisočake
Do konca trekinga so nam ostali še trije dnevi. Šotore smo pustili v kampu Iva in se namenili na krožni pohod po ledeniku proti kampu Glina (3100 m). Za pot do baznega kampa na koncu doline, ki leži na ledeniku na 4000m višine, bi potrebovala še tri dodatne dni, a sredi trekinga si žal ni mogoče premisliti, saj so bile zaloge hrane, ki smo jih imeli s seboj, pač omejene. A če se še kdaj vrneva sem, nama bazni kamp South Inylchek prav gotovo ne uide. Julija in avgusta, ko je vreme stabilnejše in pohodnikov veliko, je med Karakolom in baznim kampom trikrat na teden organiziran tudi helikopterski prevoz. Če ste omejeni s časom in nimate zadržkov proti vožnji s starim, nekoliko razmajanim sovjetskim helikopterjem, se do baznega kampa splača na treking, nazaj do Karakola pa za 175 eur poleteti s helikopterjem. Pozitivna stran poleta je prav gotovo čudovit razgled na najsevernejša sedemtisočaka - Khan Tengri (7010 m) in Peak Pobedy (7439 m).
Sicer pa je ledeniška pokrajina na Inylcheku res neverjetna. Zaradi poletnega taljenja ledenika nastajajo številne kotanje in v njih jezera, v katerih se zbira ledeniška voda. Zjutraj je gladina jezer in rek precej nižja kot popoldne, ko se temperature povzpnejo in se led pospešeno tali. Količina vode, shranjena v ledeniku inylchek je sicer tolikšna, da bi voda v njem kar za 3 metre visoko prekrila vso Kirgizijo. Vrhnji predeli ledenika se topijo v jezero Merzbacher, ki leži med severnim in južnim ledenikom. Domačini ga imenujejo tudi "Izginjajoče jezero", saj začne nastajati šele v začetku poletja, ko se led prične topiti, se nato čez poletje veča, proti jeseni pa, ko se stali tudi ledeni "jez", ki zadržuje vodo, voda na dnu jezera prične dreti na plano. Ko se to zgodi, se jezero prazni tudi z neverjetnimi 1000 kubičnimi metri na sekundo, kar povzroči poplave ter uničenje mostov in druge infrastrukture na dnu doline. Občasno se jezero sprazni še drugič, v zimskem času, a znanstveniki tega pojava še zmeraj ne znajo dobro razložiti.
Večino poti proti kampu Glina poteka po desnem bregu tik ob vznožju gora, saj je hoja po talečem se ledeniku preveč nepredvidljiva. Med hojo namreč vsake toliko časa slišimo manjše podore, ko se v brezna odkrušijo deli nasutih sten ali pa voda spodkoplje navidez trden nanos. Ledenik je skozi tisočletja med drsenjem v dolino prinesel ogromno materiala, tako da je celotna morena videti kot velike gramozna jama. Poleg tega vsake toliko časa zazlišimo bobneč zvok - snežni plaz, ki se sproži na katerem izmed okoliških vrhov.
Predzadnji dan treking nadaljujemo navzdol po rečni dolini proti kraju, kjer nas bo pričakal terenec, ki nas bo odpeljal nazaj v Karakol. Kake štiri ure hoje in okoli 18 km nas loči do zadnjega tabora, ki bo tik pred reko, ki pa jo moramo zaradi velikosti prečkati pred sončnim vzhodom, ko bo gladina najnižja. Med potjo, ko se ustavimo za kosilo, vodič med smrekami zagleda volka. Ko slediva njegovemu pogledu, zagledava še eno senco, ki teče v senco dreves, potem pa ničesar več. V posušenih blatnih lužah ob poti smo sicer že kar nekajkrat opazili sledi volkov, a da bi se le-ti približali človeku ni prav zelo verjetno. Na območju Tian Shana sicer živi kar precej živalskih, še posebej pa rastlinskih vrst. Med slednjimi so jih našteli kar 2500, kar je za visokogorsko območje nenavadno veliko.
Zadnji večer smo v okolici nabrali dovolj vejevja, da smo po večerji zakurili ogenj in se pred spanjem še malo pogreli. Sicer pa se zdaj stemni že okoli osme ure zvečer, zato nam pač ne preostane kaj drugega, kot da zaspimo že okoli devetih. Vstajanje ob šestih tako ni bil problem in še pred sončnim vzhodom smo se otovorjeni z vso opremo napotili do reke At Jailoo. Temperatura zraka je bila blizu ničle in brodenje po ledeno mrzli ledneniški vodi je bilo zadnje, kar smo si želeli. A ker nismo imeli izbire, smo obuli teve in se eden za drugim, držeč se za roke, korak za korakom podali čez reko. Voda je bila nepričakovano globoka in občasno precej deroča, a nam je drugi breg uspelo doseči brez težav. Bilo je LEDENO mrzlo.
Ob osmih zjutraj smo dosegli hiško, ki je prva stalna naselbina v dolini reke Inylchek. Tam smo pripravili še zadnji zajtrk, nato pa nas je čakala še šesturna vožnja do Karakola.
