sreda, 14. september 2016 Doline ob južni obali jezera Issyk-Kül
Po vrnitvi v Karakol sva si v lokalni restavraciji najprej privoščila pošteno večerjo, ki se je po tednu dni bolj ali manj enolične prehrane prav prilegla. Karakol, kot tudi ostala mesta v Kirgiziji, sama po sebi niso ne vem kakšna atrakcija - kup stanovanjskih hiš in kakšen socialistični blok, z nekaj restavracijami in trgovinami na "glavni" ulici ter vsaj eno tržnico. Karakol se lahko pohvali še z nekaj mošejami in čudovito leseno rusko ortodoksno katedralo iz konca 19. stoletja. Najprej je bila sicer postavljena iz kamenja, a jo je potres leta 1890 povsem porušil. Novo so takrat zgradili iz lesa, a je po anti-ruski revoluciji leta 1917, med katero so brutalno ubili menihe, služila kot osnovna šola, nato kot dekliška gimnazija, pa kot športna hala, gledališče in celo kot plesna dvorana. Šele po osamosvojitvi so lokalne oblasti cerkev vrnile menihom.
Dan po koncu trekinga sva namenila raziskovanju južne obale jezera Issyk Kül. Najprej sva se zapeljala v dolino Jeti-Ögüz, ki je znana predvsem po rdečih konglomeratnih skalah, ki jih domačini imenujejo "sedem bikov". Kljub dolgemu strmenju v skale sedem bikov sicer nisva mogla razbrati, sva pa z druge strani prepoznala prepolovljeno skalo, t.i. "zlomljeno srce". Voznik nama je razložil, da o skali krožijo številne legende, vse pa vključujejo dva mladeniča, zaljubljenega v isto dekle in tragičen konec obeh fantov. Od opevanega skalovja, ki je tudi eden izmed nacionalnih simbolov Kirgizije, sva se sprehodila v višje ležečo Dolino rož. Ime je dobila po spomladanskem cvetenju maka, v poletnem in jesenskem času pa prav veliko rož ni bilo na spregled.
Po krajšem sprehodu po dolini sva pot nadaljevala vzdolž jezera, proti dolini Barskon. Vzdolž omenjene doline je nekoč potekala pomembna veja Svilne poti proti Kitajski, danes pa je cesta po dolini za kirgizijske standarde nenavadno lepo urjena. Razlog je rudnik zlata Kumtor, ki leži na višini 4000 m tik ob kitajski meji, a je v celoti v lasti kanadskega rudarskega podjetja Centerra Gold. Leta 1998 so poskrbeli tudi za precejšnjo ekološko katastrofo, ko se je v reko Barskon prevrgel tovornjak, s katerega je izteklo skoraj 2000 kg natrijevega cianida. Natrijev cianid se uporablja za pridobivanje zlata, sicer pa je eden izmed najhitreje delujočih strupov - že 200-300 mg je lahko za človeka usodnih. Do rudnika se sicer nisva odpeljala, temveč sva se ustavila pri treh barskonskih slapovih na začetku doline. Spodnja slapova sta enostavno dostopna, zgornji, večji, pa terja kar nekaj hoje navkreber po ozki stezi. Zaradi močne svetlobe in gostega pršenja zgornjega slapu žal nisva mogla fotografirati. O nastanku slapov med domačini kroži žalostna ledenda, ki pravi, da je na klifu nad slapom živela samica snežnega leoparda, ki je neko poletje skotila tri mladiče. Ko se je nekega dne vrnila z lova, mladičev ni bilo več v brlogu. Kmalu je ugotovila, da so v svoji neprevidnosti med igro omahnili s klifa. Od takrat naprej mati toči solze, iz katerih so nastali trije barskonski slapovi.
Čisto za konec dneva sva si pustila še kanjon Skazka, kar v prevodu pomeni Pravljični kanjon. Veter in voda sta tu skozi tisočletja iz peščenjaka ustvarila nenavadno pokrajino, ki je zaradi nenavadno močne rdeče in rumene barve še bolj posebna. Nekatere skale spominjajo na gradove, spet v drugih ljudje vidijo različne živalske podobe ... Videti je, da domišljija odrasli tu znova oživi, zato je Pravljični kanjon verjetno kar primerno ime.
