Kirgizija je dežela s tako čudovito naravo, da bi pravzaprav ves mesec tu lahko preživel samo na trekingih. Septembra, ko je število turistov res res majhno, sta samota in mir v gorah nepopisna. Že takoj po tem, ko sva se vrnila z ledenika Inylchek, sva se odločila, da dodatne tri dni, ki sva jih še imela na voljo, izkoristiva še za en krajši treking, tokrat do jezera Ala Köl. Še posebej zato, ker je bilo vreme še zmeraj odlično in temperature ugodne. Tri- do štiridnevni treking na Ala Köl je najpopularnejši treking v Karakolu, zato je poleti pot do tja precej obljudena. A ker po dosedanjih izkušnjah v tem času turistov ni bilo več veliko, sva se odločila, da se vseeno odpraviva tja.
Z nekoliko razmajanim, starim sovjetskim vojaškim džipom sva se odpeljala v dolino Karakol, kjer sva začela treking. Cesta je bila obupna, toda voznik se ni dal, avto pa prav tako ne. Čez ogromne skale, reke in po blatu smo se prebili do točke, kjer je tudi avto obupal. Tam sva si ponovno oprtala nahrbtnike in krenila po dolini navzgor. Pot precej časa pelje zložno navkreber ob reki, nato pa preči lesen most in se skozi gozd prične strmeje vzpenjati. Po približno dveh urah sva se iz gozda dvignila na položnejše pobočje, kjer se nahaja kamp, ki je celo urjen z nekaj improvoziranimi lesenimi klopmi in mizami. Na robu kampa stoji majhna brunarica, ki služi kot zatočišče ob vremenskih neprilikah.
Šotor sva si postavila pod veliko smreko in kmalu ugotovila, da bova morala nekoliko bolj paziti na stvari, saj so bil veverice v okolici kampa zelo pogumne. Nahbrnikom so se približale, kakor hitro smo jih odložili na tla, ena izmed njih pa je skoraj skočila v šotor - na srečo jo je odgnal moj vrisk, ko sva se nepričakovano srečali na vhodu :P. Z izjemo veveric so se v okolici kampa smukali tudi hrčki in miši, ponoči pa sva imela v predprostoru šotora še enega obiskovalca - ježa, ki je veselo brkljal po vrečki z oreški in jih tako glasno trl, da pol noči nisem zatisnila očesa. Sicer pa je bil večer ob reki v bližini kampa naravnost čudovit, saj so se rastline tu že povsem jesensko obarvale. Medtem ko je Uroš na prodniku poskušal nabrusiti nož, sem jaz v ledeno vodo namakala noge in uživala v zadnjih sončnih žarkih.
Odločila sva se, da zjutraj pot nadaljujeva čim bolj zgodaj in pozajtrkujeva šele pri jezeru. Sicer se da taboriti tudi ob jezeru, a je menda v tem času na 3532 m, kjer leži jezero, ponoči že zelo mrzlo. Tako sva zjutraj vstala ob šestih, zložila stvari in nadaljevala pot. Imela sva samo eno težavo - no, jaz sem jo imela. Očitno sem prejšnji dan pojedla nekaj, s čemer se moj želodec ni strinjal, tako da sem se zjutraj zbudila z obupnimi trebušnimi krči. Uroš me je sicer spraševal, ali bi se raje obrnila, a tako blizu cilja se pač nisem nameravala predati. Vzpon do jezera je bil zato sila počasen, saj sem se morala za trenutek ustaviti vsakič, ko me je zvilo v želodcu. Približno dve uri sva potrebovala, da sva končno zagledala turkizno jezero Ala Köl.
Uroš je na kamniti ploščadi ob jezeru pojedel zajtrk, jaz pa sem glodala kreker in upala, da se bo želodec končno malo umiril. A razgled na jezero zgodaj zjutraj je bil neprecenljiv. V popoldnem brezvetrju je bilo jezero videti kot ogledalo. Ala Köl v kirgizijščini pomeni "Pisano jezero", saj je barva vode menda močno odvisna od letnega časa in vremena. Menda je v določenih okoliščinah lahko temno plavo, vijolično ali celo roza. Tega sicer na moreva potrditi, saj sva jezero videla le v sončnem vremenu in se nama je zato ves čas zdelo bolj ali manj turkizno (pa tudi na vseh ostalih slikah na internetu sva videla samo turkizno različico :P). Res pa je, da je jezero tako močno turkizne barve, da se mi je občasno zazdelo prav neverjetno, da je lahko nekaj naravnega tako intenzivne barve.
Po zajtrku je sledil še vzpon na 3922 m visok prelaz, ki smo ga pred seboj gledali ves čas hoje, a se je približeval prav nesramno počasi. A razgled na jezero in zasnežene vrhove gorovja Terskey Ala Too v ozadju je bil naravnost čudovit. Kljub visoki nadmorski višini vzpon ni bil pretirano zahtevan, saj sva se na prejšnjem trekingu že nekoliko aklimatizirala na višino. Predstavljam pa si, da lahko vzpon na skoraj 4000 m komu z vidika višine predstavlja precejšnjo težavo in je lahko za ljudi, ki so dovzetnejši za višinsko bolezen, tudi nevaren. Poleg tega je tudi spust s prelaza na drugo stran zelo zelo strm in je "tek" po melišču navzdol praktično edina tehnika, ki ti zagotavlja, da si na poti navzdol več na nogah kot na zadnji plati.
Z vrha prelaza je sledil še štiriurni spust v dolino Altyn Arashan. Večina pohodnikov spust razdeli na dva dela in se na približno pol poti utabori, midva pa sva jo zaradi rahle časovne stiske v dolino mahnila še isti dan. Tako sva se spustila za 1700 m in na koncu dneva že pošteno čutila noge. Jaz sem bila zaradi pomanjkanja kalorij (v celem dnevu mi je namreč uspelo pojesti samo nekaj krekerjev), na koncu že precej utrujena, a me je do konca dneva na srečo nehal boleti trebuh. Prijateljica bi pripomnila, da gore res vse pozdravijo :).
Altyn Arashan (Zlate toplice) je naselje nekaj hiš in jurt v istoimenski dolini, ki je znano po številnih vročih žveplovih vrelcih. Nekatere izmed njih so s cevjo povezali z majhnimi lesenimi hiškami, tako da se lahko v zavetju brunarice okopaš v domnevno zdravilni vreli vodi. No, vrela ravno ni, a sva potrebovala vsaj deset minut, da nama je uspelo v vodo zlesti do vratu. A je prijalo. Mišice so se od celodnevne hoje povsem zmehčale in treba je priznati, da naju naslednji dan ni prav nič bolelo. Noč sva preživela v jurti, naslednje jutro pa po visokoproteinskem zajtrku (beri: jajca in klobasa) prehodila še zadnjih 15 km do vasi Ak-Suu, od koder nas je legendarni ruski džip zapeljal nazaj v Karakol.
