ponedeljek, 19. september 2016 Köl Suu - košček raja v "Nebeškem gorovju" Po koncu trekinga do jezera Ala Köl je bil že čas, da se končno premakneva naprej. S Karakola sva se z maršutko dolgih šest ur cijazila do Naryna na jugu države. Težava teh voženj niti ni bila njihova dolžina, temveč pomanjkanje prostora za noge v maršutkah - oziroma pomanjkanje prostora na splošno. Natlačenih kombijev z malo prostora za noge smo sicer vajeni iz JV Azije, a Kirgizijci sploh niso majhni ljudje. Pravzaprav so za Azijce presenetljivo visoki, tako da se tudi sami zmeraj grebejo za sedež v prvi vrsti (ki ima precej več prostora).
V Naryn sva prispela v nedeljo popoldne, zato je bilo v mestu bolj ali manj vse zaprto, celo restavracije. To zadnje naju je še posebej prizadelo, saj sva bila sestradana :). Brez uspeha sva prehodila celo mesto in - ko sva že skoraj obupala - nazadnje na robu tržnice le odkrila obratujočo restavracijo. Čeprav hrana ni bila bog ve kaj in sva se zanjo kar nekaj časa mučila z branjem menija v cirilici, je bil to skorajda najboljši obrok potovanja. Sita sva potem lažje prehodila pot nazaj do avtobusne postaje (okoli 2 km) in še nekoliko naprej, kjer se nahaja poslovalnica CBT-ja (Community-based Tourism). CBT je organizacija, ki ponuja storitve in izdelke domačih ponudnikov, jim omogoča lažje trženje, hkrati pa bdi nad kakovostjo storitev. Deluje po celi Kirgiziji in se trudi, da dobiček od turizma ostaja pri domačem prebivalstvu (no, takšna je vsaj ideja, kako pa stvar deluje v praksi, je težko reči). V Narynu je tako praktično nemogoče najti B&B brez pomoči CBT-ja, saj so skoraj vsa prenočišča v mestu, z izjemo edinega, razpadajočega hotela, združena pod CBT-jem. Nekoliko raztresena ženska za pultom nama je brez težav uredila sobo z zajtrkom, nato pa izročila vnaprej naročene obmejne dovolilnice in potrdila voznika za jutrijšnji izlet do jezera Köl Suu.
Gospa, ki je vodila B&B, skrit v enem izmed številnih socialističnih blokov na vzhodu mesta, je bila tako prijazna, da nama je zajtrk pripravila že ob pol sedmih zjutraj. Pol ure kasneje se je na vratih, točen kot ura, pojavil voznik in kmalu zatem smo že drveli proti Köl Suu-ju. Köl Suu je med turisti precej nepoznano jezero v pogorju Tian Shan, saj ga vodiči sploh ne omenjajo, poleg tega pa je od Naryna oddaljeno kar 5 ur vožnje bogu za hrbet, kar marsikoga odvrne od obiska. A je vredno.
Pot je bila še kar zabavna, sploh ker nam je cesto prvo polovico poti vsakih deset minut prekrižala kakšna čreda živali, medtem ko seje voznik z nama ves čas pogovarjal v ruščini. Očitno sva prispela ravno v času, ko se nomadi vračajo z visokogorskih pašnikov nazaj v dolino. Po petih urah vožnje smo prišli do majhnega naselja jurt na višini okoli 3200 m. Tam sva doživela zares prijazno dobrodošlico s čajem, domačim kruhom in izvrstno marelično marmelado. Družina s štirimi otroki, ki živi v improviziranem domu v prikolici, se med poletjem preseli v prikolico, s seboj pa pripelje tudi čredo jakov in konj. Zraven postavijo še nekaj jurt, ki jih oddajajo naključnim popotnikom, ki jih pot pripelje sem, ali pa jih sem napoti CBT. Do jezera naju je ločilo še dve uri hoje, a ker se je ravno pripravljalo k dežju, je gospod zagnal motor svojega ruskega džipa in naju skupaj z mlajšimi tremi otroki naložil vanj, ter zapeljal precej bliže. Otroci so bili nad premetavajočo vožnjo navdušeni, še bolj pa, ko sva iz nahrbtnika izvlekla paket bonbonov.
Zadnjih 20 minut, ki smo jih prehodili peš, so nama otroci sledili kot majhni kužki. Oče, ki je šel zraven, jih je kar na ramenih prenesel čez ledene izvire, ki jih ni bilo moč preskočiti. Cel hrib, ki zajezuje jezero, namreč nekoliko pušča, tako da je izvirov, ki se kasneje združijo v reko, ogromno. Tik pod jezerom nam je pot prekrižala celo lisica, potem pa se je pokazalo sonce in razgled na jezero, ki se je odprl, je bil neverjeten. Tian Shan gorovje res ne nosi zastonj imena "Nebeške gore". Jezero je dolgo kar 16 km (čeprav je s te strani videti precej krajše) in povsem ukleščeno med skalne stene na višini 3500 m. Vreme je med našim obiskom postreglo z nekaj sonca, snežnimi plohami, grozeče črnimi oblaki, pa dežjem in nato spet soncem. Vse to v eni uri.
Po prihodu nazaj do jurt so nama postregli še z odličnim kosilom. Najstarejša hčerka je skuhala šorpo (čorbo po naše) z obilico ovčjega mesa in masti, spekla svež kruh (še topel je bil naravnost božanski) in pripravila mantije. Hrane je bilo toliko, da sva se res do sitega najedla, saj so nama sklede napolnili vsakič, ko sva jih spraznila. Prijetno sita sva se počasi morala odpraviti nazaj, saj nas je čakala še šesturna vožnja do Tash Rabata.