Celotna provinca Drenthe, ki leži na severovzhodu Nizozemske, je v vodičih opisana na eni strani. Že res, da je nekoliko odmaknjena in da morda ni tako zelo zanimiva za turiste - toda gotovo je tam za početi kaj več kot je zapisano na eni strani tako zelo opevanega vodiča. Ni mi preostalo drugega kot da se raziskovanja zanimivosti province lotim kar na terenu. Najprej sem se odpeljala v Groningen, čeprav se dan ni izkazal kot najbolj primeren za obisk. Ravno to nedeljo je mesto slavilo 400 let svojega obstoja, zato je bila gneča v mestu temu primerna, vsi večji trgi pa so bili natlačeni z zabaviščnim parkom. Tako mi ni preostalo drugega, kot da se vklopim v dogajanje, na stojnici naročim prigrizek in opazujem vse mogoče vrtiljake, med njimi tudi take, zaradi katerih se mi je obrnil želodec že samo ob gledanju.
Groningen je tudi sicer precej živahno študentsko mesto, nekako izstopajoče sredi precej spokojne pokrajine. Center mesta je obdan s kanalom, na katerem v ladja-hišah živi precejšnje število ljudi. Mestno jedro se nahaja okoli dveh velikih trgov, Grote Markta in Vismarkta (Velikega in Ribjega trga). Visok zvonik Martinikerk-a je praktično nemogoče zgrešiti, z vrha pa se menda odpre čudovit razgled, česar žal nisem mogla preveriti (ob nedeljah je odprt samo julija in avgusta). Ker avtomobili v centru mesta niso dovoljeni, zato je sprehod po živahnih ulicah nadvse prijeten.
Na poti proti jugu sem blizu avtoceste naletela še na krasen beli mlin Witte Molen. Ker je bil tako posebne barve - ne spomnim se, da bi že videla belega - sem se seveda morala ustaviti.
Južno od Groningena se pričenjajo nahajališča dolmenov. Kar 53 jih je - za okoli 20 ton kamenja. Ob prvih najdbah so bili ljudje upravičeno presenečeni. Od kod so prišle te velike skale, ko pa jih na Nizozemskem tako rekoč ni nikjer drugje, pa tudi hribovja ali gorovja, od koder bi lahko izvirali, ni? Seveda so se postavljala še številna druga vprašanja, kot na primer kdo in zakaj je postavil te spomenike.
Skorajda vsakdo je že slišal za britanski Stonehenge, nekaj manj ljudi ve, da podobne, čeprav manjše dolmene ali megalite najdemo tudi drugod po Evropi: v Franciji, Nemčiji, na Nizozemskem, Švedskem in Irskem, pa tudi na Malti, Portugalskem in v Španiji. Večinoma so bili postavljeni v pozni kameni in zgodnji bakreni dobi (tam od 6000 pa do 1500 let pred našim štetjem). Zanimivo je, da tudi večina Nizozemcev še nikoli ni slišala, da ti prazgodovinski spomeniki - hunebedden - stojijo tudi na Nizozemskem.
V kraju Borger, kakih 20 kilometrov od nemške meje stoji Hunebedcentrum. Postavili so ga tik ob nahajališču največjega dolmena oz. pravilneje "hodniškega groba" (kot slovenska wikipedija čudovito prevede angleški izraz passage grave). Namenjen je temu, da odgovori na vsa vprašanja v povezavi z dolmeni, na katera so znanstveniki že uspeli odgovoriti. V kratkem filmu predstavijo izvor megalitov, ki so jih ledeniki med ledeno dobo prinesli iz Skandinavije. Okoli 4000 pr. n. št. so takratni prebivalci severne Evrope močno spremenili svoje navade - začeli so s poljedeljstvom in živinorejo. Kljub temu pa še zmeraj ni jasno, zakaj natančno so začeli graditi takšne mogočne grobove.
Tudi tehnika "prevažanja" skal ni povsem znana. Jasno je, da so skale, ki so napol zakopane ležale v okolici izkopali in jih, najverjetne s pomočjo kotaljenja po deblih, pripeljali na želeno mesto. Pod njimi so odkrili okostja številnih posameznikov, pa tudi druge predmete, predvsem lončeno posodo, ki je prav tako razstavljena v centru. Edina pomanjkljivost tega sicer zanimivega muzeja je, da so vsi napisi samo v nizozemščini.
Iz Hunebedcentruma sem se zapeljala po provinci in obiskala nekaj hodniških grobov. Brez zemljevida jih je kar težko najti, zato je zelo dobrodošla tale karta, na kateri so narisana in opisana vsa nahajališča: http://www.hunebeddeninfo.nl. Dolmeni so zanimivi in na nek način precej skrivnostni, toda pokrajina in vasi samih s slamo kritih hišk pa so zares čudovite. Drenthe je vsekakor vredna obiska, četudi se piscem vodičev o njej ne zdi vredno izgubljati besed.