Že dolgo sem se odpravljala na Frizijski otok Texel, pa mi nekako ni in ni uspelo najti trenutka. Končno pa se je le vse poklopilo, ko sta na obisk za prvomajske praznike prišla moja starša. Prišla sta predvsem na kolesarski dopust, jaz pa sem se jima pridružila le za vikend, saj prvi maj na Nizozemskem žal ni praznik. Prespali smo v kraju Egmond aan den Hoef v bližini Alkmaarja, ki leži med polji tulipanov. V 12. st. je na tem mestu stal mogočen grad, ki pa so ga okoli leta 1205 podrli. Danes nanj spominjajo samo temelji in grajska kapela, ki so jo obnovili v 17. stoletju.
Iz Egmonda smo se odpeljali proti severu, pri čemer smo prečkali tudi polder Anne Paulowne, ki je pomembno pridelovalno območje tulipanov, ime pa je dobil po nekdanji nizozemski kraljici ruskih korenin - Anni Paulowni. V Den Helderju smo se peš vkrcali na trajekt, ki dopoldne vozi na vsake pol ure, popoldne pa samo še enkrat na uro. Ravno ko smo se začeli premikati, so v pristanišču pričeli streljati s topovi v čast Nizozemskemu kralju, ki je ta vikend praznoval svoj prvi rojstni dan kot kralj. Preteklo leto je namreč kraljica Beatrix krono predala svojemu sinu Willemu Alexandru, zato so Nizozemci po številnih Queen's Day-ih letos prvič praznovali King's Day.
Na drugi strani smo vsi trije rentali kolesa, saj se sicer jaz nikakor ne bi mogla kosati z njunima specialkama - še z enakovrednim kolesom se nisem mogla (kolesarjenje na dolge proge pač nikoli ni bil moj priljubljen šport). Tako smo cel dan kolesarili po otoku, ki se mi je sicer na zemljevidu zdel precej manjši kot je v resnici. Od pristanišča pa do svetilnika, ki stoji na drugi strani otoka je skoraj 25 km, toda pokrajina je čudovita, polna ovac, tulipanov in peščenih sipin. Po vaseh so plapolale zastave, ki jih Nizozemci za King's Day množično obešajo na hiše - celo na cerkve so jih obesili. Večinoma oblečeni v oranžno ali pa vsaj s kakšnim oranžnim dodatkom so se popoldne zbrali v Den Burgu, največjem naselju na otoku, kjer je bila glasba tako glasna, da je kar bolelo. Ljudje na trgu so bili že okoli poldneva vidno pod vplivom alkohola in drugih opojnih substanc. :)
Peljali smo se mimo texelškega športnega letališča, kjer so imeli mednarodni padalski festival Kingsday Boogie, kar je pomenilo, da je bilo v zraku več padalcev kot ptičev, pa naprej skozi De Cocksdorp, kjer je potekal bolšji sejem in končno do svetilnika Eierland, ki letos praznuje 150 let. Rdeči vuurtoren je najbolj znani simbol Texla, ime pa je dobil po otoku Eierland, na katerem je včasih stal. Leta 1835 so Eierland s polderjem povezali s sosednjim Texlom, ki je zaradi tega pridobil precej obdelovalnih površin.
Okoli petih popoldne smo končno prikolesarili nazaj v pristanišče. Od celodnevnega gonjenja sem komaj hodila, zadnje plati pa sploh nisem več čutila. Za nekaj časa imam kolesarjenja več kot dovolj - ampak otok pa je prav gotovo vreden obiska.
