Pozno popoldne se Transaviin Boeing 737 po treh urah letenja končno dotakne steze na letališču v Faru. Ko stopim skozi vrata letala, veter prinese vonj po morju. Globoko vdihnem. Končno, počitnice! Pod krilom aviona mi ati na vse pretege signalizira, naj ga slikam z uslužbenko, ki v prevelikem oranžnem odsevnem jopiču nič hudega sluteč usmerja zablodele potnike. Ko naju opazi, najprej dobiva precej začuden pogled - seveda ji ni nič jasno, kako bi ji tudi bilo (včasih je atijeve fore težko razumeti, če nisi ravno odraščal v tej družini) - potem pa s precej zadržanim nasmeškom le zapozira. Izraz na njenem obrazu sporoča: "Čudaki, ti turisti." :D
V poslovalnici Sixt-a kljub vnaprejšnji rezervaciji prebijemo debelo uro, preden nam končno uspe urediti in podpisati vse papirje za najem avtomobila. "Bi morda vzeli večji avtomobil za samo dvakrat višjo ceno?" "Ne." "Bi morda doplačali še dodatno zavarovanje?" "Ne." Vrsta čakajočih vztrajno raste in mami, ki s kupom treh nahrbtnikov čaka pred poslovalnico, pričenja zmrzovati na mrzlem vetru, ki prihaja iznad Atlantika. Ko že skorajda dobimo ključe avtomobila, uslužbenec za pultom ugotovi, da je rezervoar za gorivo v tem avtu prazen in nam mora zato urediti drug avtomobil. In s tem novo pogodbo. In nov podpis. In verjetno še kaj. Ati z izjemo nekaj sarkastičnih pripomb (pa še teh v slovenščini) stojično prenaša prodajalčevo nesposobnost, medtem ko jaz že zavijam z očmi in s kotičkom očesa opazujem prav tako nejevoljno vrsto ljudi za nama.
Ko končno dobimo avto, se že skorajda mrači, zato po hitrem postopku v prtljažnik naložimo nahrbtnike in se odpeljemo do centra mesta. Večina obiskovalcev južne Portugalske Faro enostavno preskoči in letališče v bližini mesta uporabi zgolj kot odskočno desko za obisk bolj turstičnih krajev na južni obali. Res škoda, saj je Faro čudovito mesto. Skozi staro mestno jedro, cidade velha, skrito za debelim rimskim obzidjem, vijugajo ozke tlakovane ulice, obdane z belimi srednjeveškimi hišami, katerih omet počasi razjeda slan morski zrak. Na cerkvenih stopnicah na glavnem trgu skupina tekačev zagrizeno izvaja raztezalne vaje, sicer pa je mesto tiho in prazno. Sliši se samo dve štorklji, ki se na strehi samostana prepirata bog si ga vedi o čem, dokler se eden izmed njiju zavoljo sprave ne umakne na vrh opečnate strehe. In spet je mir pri hiši.
Ko se po ozkih ulicah v polmraku vračamo proti prenočišču, veter iz bližnje restavracije prinese omamen vonj po pečenih ribah. Čeprav je ura že devet in smo na poti do letališča, na letališču in celo še na letalu zmazali pol pohane kure (ok, priznam, da sem sicer jaz pojedla vsaj polovico vseh zalog hrane), se ati in mami sumljivo veliko smukata okoli jedilnih listov. Najprej samo v stilu "da vidim, koliko stanejo ribe" - takrat je že jasno, kam to pelje - potem pa sledi še mamin povsem nedolžen "Nina, si ti kaj lačna?". Jaz sem vedno priročen izgovor, da se gre jest, ker lahko brez težav in z užitkom jem tudi ko nisem zares lačna. Sploh pa ribe! Deset minut kasneje natakarica že toči hišno rdeče vino, miza pa se šibi pod krožniki sveže pečenih skuš. Iz zvočnikov odmevajo zvoki fada in Ana Moura prepeva: "Para celebrarmos hoje com um fado que se empolga. É dia de folga!" Ana že ve. :)
