četrtek, 27. april 2017 Zbledeli čari Algarva Morda je prav odmaknjenost od glavnih turističnih poti kriva, da ima Faro še zmeraj šarm tradicionalne Portugalske, ki ga je v borbi za horde turistov večji del Algarva žal klavrno izgubil. To nam je postalo zares jasno šele naslednji dan, ko smo ob južni obali brez uspeha iskali ostanke tistih pristnih ribiških vasic, ki so nekdaj kraljevale ob Atlantskem oceanu. Verjetno niti ne bi smelo biti tako presenetljivo, ko pa se na dobrih 150 km peščene obale vsako poletje, kot zavezniške sile na dan izkrcanja v Normandiji, privali dobra dva milijona počitnikarjev. Večina prihaja z Otoka, zato menda ulice tukajšnjih mest poleti še najbolj spominjajo na Brighton - Guinness se toči na vsakem koraku, na televiziji vrtijo tekme angleške Premier lige in plačevanje s funti je postalo nekaj povsem vsakdanjega. Le da je UV tukaj za odtenek močnejši kot v Brightonu in so zato Angleži že konec aprila divje rdečih odtenkov.
Iz deževnega Fara se vzdolž južne obale odpeljemo proti zahodu. Držimo se regionalnih cest, saj bi za avtoceste po Algarvu potrebovali sistem elektronskega cestninjenja. Drugod po Portugalski se avtoceste menda brez težav plačujejo z gotovino, samo najjužnejša provinca ima vzpostavljen izključno elektronski sistem - vsaj tako nam je razložil uslužbenec med prevzemom avtomobila. Cesta vijuga med vasmi, se tu in tam približa morju, nato pa zopet zavije nazaj v notranjost. Pravzaprav bi lahko bila vožnja nadvse prijetna in slikovita, če zaradi del na cesti ne bi stali vsake tri kilometre. Zdi se, da so v pripravah na novo poletno sezono asfalt utrgali vsaj s polovice obalnih cest - za 35 kilometrov smo potrebovali dve uri! A le kdo bi jim zameril? Živahne prenove in novi gradbeni projekti pričajo o tem, da se tudi Portugalska počasi, a zanesljivo pobira po letih gospodarske in politične krize. S tem pa se izboljšuje tudi splošno vzdušje med ljudmi.
Prvi daljši postanek naredimo v Albufeiri, ki je bila sodeč po zapisu v vodiču nekoč prav taka ribiška vasica, kot smo jo iskali, danes pa ogromni sijoči napisi na hotelskih blokih povsem zasenčijo bele hiške z zelenimi polkni, ki mestu še dajejo nekaj originalnega karakterja. Albufeira leži ob zalivu z divje rumeno peščeno plažo, ki pa zaradi oblačnega in hladnega vremena tokrat sameva. Kar težko si je predstavljati, da je v poletnih mesecih na njej težko najti prazen kvadratni meter, kamor bi položil svojo brisačo. Nekoliko pristnejši občutek daje sosednji Lagos, ki je bil v ohranjanju starega mestnega jedra za odtenek uspešnejši. Toda šele ko stojim na robu rdeče-rumenih klifov v okolici Ponte da Piedade in zrem v sinje modro morje 20 metrov pod sabo, mi postane jasno, kaj je tisto, kar portugalsko južno obalo kljub množicam turistov še zmeraj dela privlačno. Pisani klifi se izmenjujejo s peščenimi zalivi do kamor seže oko in niti slabo vreme ne more pokvariti tega razgleda.
Le nekaj kilometrov severno od Lagosa se prične drugačen Algarve, Algarve, ki za turiste ni več zanimiv. Luknjasto cesto, ki pelje po robu nacionalnega parka, med redko poseljenimi hribi, poraščenimi s plutovcem in divje cvetočim grmovjem, imamo samo zase. Ko ob cesti zagledamo prvi mlin na veter, se odločimo, da bo to pravi kraj za proslavitev Mihovega rojstnega dne. Miha se nam letos na prvomajskem potovanju žal ni mogel pridružiti, a to še ni razlog, da mi ne bi spodobno praznovali njegovega rojstnega dne - četudi brez njega :D. Že zjutraj smo v pekarni kupili nadomestek torte - ogromen žepek iz listnatega testa, ki je imel namesto sveče na vrh zapičeno celo cimetovo palčko. Pravzaprav nismo imeli pojma, kaj smo kupili in kaj se skriva za listnato skorjico. Kasneje se je izkazalo, da so vanj uspeli zapakirati celo hruško, obdano z jabolčno čežano. Velikosti "torte" primerne so bile tudi težave, kako jo dostojno pojesti brez krožnikov, pribora in podobnih civilizacijskih iznajdb.
Oboroženi z zajetno dozo sladkorja se odpeljemo naprej proti severu. Mami spotoma ugotavlja, da je Portugalska veliko bolj zelena, kot si je predstavljala, nakar jo z atijem previdno opomnima, da se je v bistvu pravkar končalo najdeževnejše obdobje. Kar je mene presenetilo veliko bolj od bujno zelenih hrastovih gozdov in cvetočih polj, je dejstvo, kako zelo divja in redko poseljena je jugozahodna Portugalska. Vasi, ki smo jih srečevali na poti proti Lizboni, so bile druga od druge oddaljene vsaj za pol ure vožnje in v primerjavi z južnim Algarvom osvežujoče pristne. Nobenih blokov, nobenih apartmajev, še nobene kavarne nismo našli. Obalni del med Sagresom na jugu in Sinesom na severu, ki je menda prav tako precej divji in neobljuden, in eden lepše ohranjenih obalnih predelov Portugalske, smo si morali zaradi omejenega časa žal pustiti za drugič.
