Sonce je ravno vzšlo nad opečnatimi strehami in rahel veter z morja mi nosi lase čez obraz, ko z vrha nenavadne železne konstrukcije Santa Juste opazujem prebujajoče se mesto. Nad hišami jadrajo galebi in naraščajoč hrup, ki prihaja z ulice, naznjanja, da se mesto počasi prebuja. Nedaleč stran stoji karmeličanski samostan ali bolje rečeno to, kar je po letu 1755 od njega še ostalo. Pravzaprav nič več kot okostje. Streha se je zrušila sama vase, nato je zgorelo še približno 5000 knjig in vsa notranja oprema. Zgodilo se je 1. novembra, malo pred 10. uro zjutraj. Obetal se je sončen jesenski dan in vse mesto se je pripravljajo na praznovanje Vseh svetnikov. Večina prebivalcev je bila ravno sredi jutranje maše, ko je pričelo bobneti. Zvok je postajal vse glasnejši, nato pa so se tla prvič sunkovito stresla. Nekaj sekund kasneje so se zrušile prve stavbe, med njimi tudi številne cerkve, in pod seboj pokopale trume vernikov. Kmalu so sledili še trije popotresni sunki, ki so porušili še tisto malo stavb, ki so preživele prvega. Preživeli prebivalci so se pred padajočim kamenjem in zevajočimi talnimi razpokami prestrašeni zatekli v pristanišče, kjer pa jih je pričakala nenavadna slika - morje se je umaknilo tako daleč, da ga ni bilo več mogoče videti. Toda le pol ure po potresu se je vrnilo v obliki 12 metrov visokega tsunamija, ki je uničil celotno pristanišče in z obale odplaknil nekaj tisoč ljudi. Kar je še ostalo od mesta, je zgorelo v požaru, ki je v mestu gorel še naslednjih pet dni.
Lizbonski potres je bil z magnitudo 9.0 eden izmed najmočnejših potresov na evropskih tleh in je samo v Lizboni terjal med 50.000 in 100.000 žrtev. Teologi in filozofi takratnega časa so še dolgo po tem razpredali o pomenu te božje kazni, ki je mesto doletela na tako pomemben cerkveni praznik in porušila sleherno cerkev v mestu. Roko na srce, tragedija je bila prav zares bibilijskih razsežnosti, a kar je bilo še pomembnejše od debat, kateri izmed štirih jezdecev apokalipse se je tokrat spustil z neba, je bilo dejstvo, da se je v širši javnosti o potresu končno pričelo govoriti kot o naravni katastrofi. Razlage največjih razvetljenskih umov so bile številne in zelo domiselne - od domnevne cirkulacije zraka v Zemljini skorji (predvidevam, da je bil potres potemtakem Zemljin prdec?), pa do razelektritve in spontanih plinskih eksplozij v notranjosti planeta.
Kralj, ki se je po spletu srečnih naključij z družino izognil katastrofi, je kmalu najel skupino inženirjev in arhitektov, da bi mesto znova potegnili iz ruševin. Stavbe, ki so takrat zrasle v središču mesta, spadajo med prve protipotresno zgrajene zgradbe na svetu. Uničkovitost različnih načinov gradje so preverjali na zelo inovativen način: Pred samo gradnjo so izdelali pomanjšane lesene modele stavb, okoli katerih so potem marširale skupine vojakov in simulirale potresne sunke. Mnogi ljudje, ki so Lizbono obiskali pred potresom in se nato po potresu vrnili v povsem na novo postavljeno mesto, so bili sicer mnenja, da je nova Lizbona le slab približek starega, cvetočega mesta, ki je v 15. in 16. stoletju zraslo na ramenih velikega portugalskega kolonialnega imperija. Toda tisti, ki srednjeveške Lizbone nikoli nismo imeli priložnosti videti, se tudi nad današnjo različico mesta težko pritožujemo - Lizbona je namreč eno tistih mest, ki te kar potegnejo vase.
Po ozkih ulicah Alfame, ki jo je med potresom še najbolje odnesla, se vzpenjamo proti mavrski utrdbi, ki kraljuje na enem izmed sedmih lizbonskih gričev. Grafiti so številne ulice spremenili v prave galerije in naša pot proti vrhu se bolj kot po smeri gradu ravna po najlepše poslikanih zidovih. Medtem ko jaz preskakujem po dve stopnici naenkrat, ati že tretjič pripomni, da bi bil dopust s kolesi (in brez mene?) najverjetneje manj naporen :P. Do konca dneva so se sicer tudi moje noge strinjale, da je Lizbona zagotovo zgrajena več kot le na sedmih gričih in da je skorajda ni ulice, ki na neki točki ne bi nepričakovano zavila pošteno navkreber. A že takoj po prihodu v Alfamo sem vedela, da mi bo Lizbona všeč, vsem prehojenim višinskim metrom navkljub.
Ko končno prisopihamo na vrh grajskega obzidja, se odpre razgled na mesto in reko Tejo, ki meandrira tik ob njem. V ozadju se čez reko razpenja viseči most Ponte 25 de Abril, ki sumljivo spominja na znameniti Golden Gate iz San Francisca. Takoj za njim na vrhu klifa stoji ogromen Jezus, ki z razprtimi rokami blagoslavlja mesto. Pa da ni videti nekam podoben tistemu iz brazilskega Ria? No, njegov stvaritelj, gospod de Sousa, je kasneje priznal, da je bil navdih zanj res kip Jezusa Odrešenika, ki kraljuje na Riom de Janeirom, medtem ko ameriško gradbeno podjetje, ki je gradilo lizbonski most, trdi, da je vsaka podobnost z Golden Gate-om zgolj naključna. A če pustimo most in Jezusa ob strani, je Lizbona pravzaprav zelo izvirno mesto in ne samo skupek imitacij, kot je morda razbrati iz tega odstavka. :)
Na gradu smo skorajda edini obiskovalci in ob tej - za Portugalce - zgodnji uri se zdi, kot da v Lizboni turistov sploh ni. Jutranje meglice se počasi umikajo soncu in nebo je vedno bolj modro, a močan veter iznad Atlantika skrbi, da nam danes najverjetneje ne bo treba sleči dolgih rokavov. Ati z najvišjega obrambnega stolpa občuduje pristajajoča letala, ki v nizkem preletu letijo tik nad mestom in nekje na grajskem dvorišču vpije pav, medtem ko njegova draga z glavo brska po košu za smeti. Po labirintu ulic se spustimo z gradu in čez nekaj minut vzporedno z rumenim tramvajem grizemo kolena v sosednji breg, Graço. Ta je menda najvišji od vseh lizbonskih gričev in na vrhu okronan z belim samostanom, a so ga iz neznanega razloga "pozabili" všteti med sedem lizbonskih gričev - ker osem pač ni pravljično število in bi bil potem Rim bolj kul od Lizbone. Toda Rim ne glede na število gričev ne more biti bolj kul od Lizbone že zaradi tega, ker na lizbonske griče vozijo daleč najlepši tramvaji, kar jih je kdaj vozilo po tem svetu. Medtem ko mami in ati pijeta kavo in dnevno dozo sladkorja zvišujeta vsak s svojo pastel de nata, jaz fotografiram tramvaje v najbolj fotogeničnih ovinkih. Vozniki so tako prijazni, da mi občasno pomahajo in za fotografijo celo ustavijo tram in pri tem še pomenljivo pogledajo, če so se ustavili na pravem mestu. Obrigado, senhor!