sobota, 28. januar 2017 Raziskovanje Furlanije - Julijske Krajine Na zadnjo januarsko sobotno jutro je bila Ljubljana obsijana s soncem, a po dveh tednih še zmeraj odeta v leden oklep. Že sprehod od bloka do avta se je skorajda sprevrgel v adrenalinski šport, ko sem po ledenem pločniku lovila ravnotežje z nahrbtnikom v eni in fotoaparatom v drugi roki. Odločila sem se, da se za vikend pridružim staršema, ki sta se zaradi hude abstinečne krize (ki je nastala kot posledica trmasto vztrajajoče hladne fronte) odpravila kolesarit v Italijo. Najprej sem se odpeljala v Cividale dei Friuli (Čedad), ki leži tako blizu slovenske meje, da je tudi sicer povsem primeren za enodnevni izlet iz Ljubljane.
Čedad je eno izmed kulturnih središč zamejskih Slovencev v Beneški Sloveniji, takoj za mestom pa poteka zgodovinska razmejitev med slovenskim, furlanskim in italijanskim prebivalstvom. Čedad ima zato kar tri različna imena, čeprav slovenskega še zmeraj ni na tabli (le kdo bi vedel, zakaj :P). Avto pustim za obzidjem in se sprehodim do Hudičevega mosta, od koder se odpre najlepši pogled na mesto. Na 22-metrov visokem kamnitem mostu nad Nadižo naj bi se po legendi srečala sam Hudič in Devica Marija, ki sta oba želela prevlado na mestom (človek šele iz legend ugotovi, da je bila Marija pravzaprav zelo ambiciozna ženska :D). Dogovorila sta se, da bo mestu vladal tisti, ki bo prvi prispel na vrh Stare gore. Menda je imela Marija odličen odriv, saj je na vrh prišla le v dveh korakih, medtem ko se je poraženi hudič od sramote pogreznil v zemljo. :D
Čedad ima poleg enkratne vedute še simpatičen trg, nekaj cerkev in arheološki muzej. Ob reki se nahaja še t.i. keltski hipogeum, ali keltsko podzemlje, za katerega zgodovinarji še vedno ne vedo, zakaj je bilo zgrajeno. Gre za šest velikih sob in hodnikov s številnimi stenskimi nišami, ki so privedle do teorije, da so podzemne sobe pravzaprav katakombe. Po drugih teorijah naj bi kraj služil za religiozne obrede, ali pa celo kot zapor, čeprav nobena izmed teh teorij ni podprta s prav veliko dokazi.
Ko po dolgem in počez prehodim Čedad, se odpeljem do bližnjega Vidma (Udine). Med parkiranjem razmišljam, ali si italijansko in slovensko redarstvo morda že izmenjujeta parkirne kazni - še do nedavnega si jih na srečo nista, tako da bilo parkiranje po vsej Evropi zastonj. Ker sem prepričana, da bi novico o takšni bilateralni pogodbi gotovo zasledila v medijih, se odločim za cenejšo varianto - brez listka, torej. Čez cesto opazim turistične informacije, a mi je žal, da sem vstopila še v istem trenutku, ko mi gospodična za pultom ponudi ogromen zemljevid mesta. Ne glede na to, kako ga prelagam, ga je skorajda nemogoče uporabiti, zato ga zložim, kolikor na majhno gre in potisnem v torbo. Sprehodim se do Piazze della Liberta, na kateri kraljujeta urni stolp in gotska mestna hiša. Z roba trga strme stopnice vodijo do ne prav privlačnega gradu, ki pa v notranjosti skriva eno najstarejših parlamentarnih dvoran v Evropi. V nasprotju z gradom, kjer se je pod oboki stopnišča skrivalo le nekaj zaljubljencev, so kavarne na Piazzi San Giacomo s svojimi sončnimi terasami očitno pravi magnet za meščane.
Iz Vidma sem se preko Palmanove in Ogleja odpeljala v Gradež (Grado), sicer izjemno turističen kraj, a v tem letnem času bolj podoben mestu duhov (ali pa morda bolje, mesto upokojencev). S staršema smo se dobili malo pred večerjo in si v eni izmed redkih odprtih kavarn privoščili kavo in sladoled. Verjetno smo bili edini gostje, ki smo povprečno starost v lokalu povlekli pod 70 let :).