nedelja, 29. januarja 2017 Mavrični otok v beneški laguni
Že kar nekaj časa sem načrtovala vikend pobeg na otok Burano, ki leži v beneškem zalivu. V primerjavi z Benetkami je precej manj oblegan, čeprav je z živo pisanimi pročelji hiš skorajda lepši od Benetk samih. Po mrzli noči v Gradežu sem se tako odpeljala v dobro uro in pol oddaljen Treporti, od koder je dostop do Burana najlažji in najhitrejši. Na koncu rta se nahaja še eno pristanišče (Punta Sabbioni), ki je v nasprotju s Treportijem bolje označena, tako da se lahko hitro zgodi, da se znajdeš v napačnem pristanišču. Za lažjo navigacijo je tukaj naslov terminala Treporti: Via della Ricevitoria, 32, 30013 Treporti VE, Italija. Pred terminalom je potrebno avto pustiti na parkirišču, kjer parkiranje od 2 do 5 ur stane 7,5 eur. Prav toliko stane tudi enosmerna vozovnica Treporti-Burano, ki jo prodajajo v restavraciji pred terminalom. V primeru, da nameravate obiskati več otokov v enem ali dveh dneh, se splača premisliti o eno- ali dvodnevni vozovnici, ki staneta 20 oz. 30 eur in omogočata neomejene vožnje z vodnimi taksiji. Vozovnico je potrebno pred vožnjo še elektronsko potrditi.
Z vaporettom plovba do Burana traja le slabih 15 minut. Po prihodu se določim, da bom otoček raziskala kar na slepo in po občutku - brez zemljevida ali načrta. Z največjim veseljem ugotovim, da na otoku sploh ni nobene gneče, kar je za Benetke in okoliške otoke prava redkost. Tistih nekaj azijskih turistov se omeji na dve glavni ulici, medtem ko po bolj odmaknjenih ulicah srečujem samo domačine. Večina jih na sončno nedeljo obeša perilo in, po vonjavah sodeč, kuha kosilo. Burano ima okoli 2800 stalnih prebivalcev, kar se mi je glede na velikost otoka zdelo še kar veliko. Medtem ko se večina moškega prebivalstva ukvarja z ribolovom, ki sledi potrebam restavracij na otoku, ženske prosti čas že od nekdaj namenjajo izdelovanju čipk. O nastanku buranske čipke govori tudi najbolj znana otoška legenda. Ta govori o mladem zaročencu, ribiču, ki je nekega dne lovil na odprtem morju, izven lagune. Tam ga je zagledala mlada sirena, ki je hotela ribiča zapeljati s svojim napevom. A ker se ribič ni dal premamiti, ga je kraljica vseh siren nagradila s tančico, ki jo je iz morske pene naredila za njegovo drago. Na poročni dan so ji čudovito tančico zavidala vsa dekleta z otoka in v želji, da bi lahko na poročni dan nosile prav tako čudovito tančico, so se dekleta z Burana naučila izdelovati čipke.
Medtem ko sem se po otoku sprehaja s škrnicljem, polnim ocvrtih morskih sadežev, se kar nisem mogla načuditi barvni usklajenosti hišk na otoku. Kar neverjetno se mi je zdelo, da se dve podobni barvi nikoli ne ponovita na dveh sosednjih hišah. Šele kasneje sem prebrala, da mora vsak lastnik hiše z idejo o barvi fasade najprej prositi za dovoljenje. Šele ko uradne službe ugotovijo, da bo barva zadovoljivo dopolnila barvno kombinacijo sosednjih hiš, se lahko lastnik loti pleskanja.
Za ogled celotnega otoka potrebujete približno tri ure, v kar je vključeno tudi uživanje v morskih dobrotah v eni izmed restavracij ter ogled muzeja čipk na glavnem trgu. Na glavnem trgu se nahaja še cerkev sv. Martina, z zvonikom, ki se je zaradi peščene podlage povesil še bolj kot stolp v Pisi. Glede na to, da so temelje slednjega že morali utrditi, da se ne bi porušil, se temu tukaj nič kaj dobro ne piše. :D Medtem ko sem iskala mesto, s katerega bi v objektiv ujela poševni stolp, sem na eni izmed okenskih polic zagledala belega goloba, ki je stegoval vrat, da bi me, potencialnega predatorja, ohranil v vidnem polju. Naredila sem že nekaj posnetkov goloba, ko se mi je pridružil italijanski turist in še sam naredil nekaj fotografij. Takrat je iz hiše pogledala starka, ki je očitno zaznala gibanje pred njenim oknom. Italijan ji je razložil, da fotografirava belo colombino. Gospa pa je pogledala goloba in jezno zamahnila proti golobu: "Colombino, bastardo!", in zatem pljunila na tla. Nato nama je pokazala, naj raje kot goloba, fotografirava njo. :D
