ponedeljek, 1. februar 2016 Odmaknjeno gorovje Anaga
Na ne-tako-zelo-sončno ponedeljkovo jutro smo se odpejali proti Macizi de Anaga, pogorju v severovzhodnem predelu otoka. Peljali smo se mimo glavnega mesta in nato naprej proti vzhodu, do najvzhodnejše vasi na otoku - Igueste de San Andres. Igueste de San Andres ima za Tenerife zelo specifično podnebje, saj je to edini kraj na otoku, kjer lahko gojijo mange, papaje in ostalo tropsko sadje. Vasica ni velika in turisti sem ne prihajajo, saj v okolici ni peščenih plaž, hotelov in restavracij. Po svoje je to dobro, saj je življenje tu še zelo pristno. Življenje teče počasi, ljudje pa se po večini preživljajo s kmetijstvom in ribolovom.
Proti severu vodi ovinkasta cesta, ki se vzpne čisto pod vrh gorske verige, nato pa se razcepi proti vzhodu in severu. Odločili smo se, da se najprej podamo povsem na vzhod, do koder vodi 12 km noro ovinkaste in ozke ceste, ki se slepo končna v zakotni vasici Chamorga. Cesta ves čas pelje po robu laurisilve, subtropskega lovorjevega gozda, ki je prav zares nekaj posebnega. Drevesa so nizka, z debli nenavadni oblik in vlaga v njem je za sicer zelo sušni otok precej visoka. Laurisilva je ekosistem, ki je bil včasih najpogostejši ekosistem na kanarskih otoki, Azorih in Madeiri, danes pa je zaradi prevelikega izsekavanja, požarov in vedno bolj sušnega podnebja omejen le še na nekaj regij.
Chamorga je eden izmed bolj zakotnih krajev na Tenerifih. Vaščani imajo vsaj eno uro vožnje do najbližje trgovine, šole in zdravnika. Edino kar premorejo, je vaški pub, ki pa v času našega obiska prav tako ni beležil silnega obiska. Iz Chamorge smo se odpravili na treking na enega izmed bližnjih vrhov, ki se dviga nad svetilnikom Faro de Anaga. Pot je vodila med agavimi in opuncijami, ki so bile polne zrelih rdečih sadežev, na koncu pa še mimo osamljenega zmajevega drevesa, ki rase prav na vrhu grebena. Končno se je pokazalo sonce, tako da nam je bilo med vzponom kar pošteno vroče.
Ko smo se vrnili v Chamorgo, smo se po neštetih ovinkih zapeljali nazaj do križišča in tokrat vožnjo nadaljevali po poti, ki pelje naprej proti severu. Po čudoviti panoramski cesti smo se spustili proti Taganani, ki je največje naselje v pogorju Anaga. Razgledi so bili tako osupljivi, da smo se ves čas ustavljali, tako da smo morali na koncu kar malo pohiteti, da smo do morja prišli še pred sončnim zahodom. V morje smo se pometali na peščeni plaži pri Almacigi, čeprav so bili valovi tako visoki, da se plavati niti slučajno ni dalo. Če si imel srečo, te je kakšen izmed valov prevrnil in te še dobro pokotalil po tleh.
Sonce je počasi zahajalo in ozračje se je pričenjalo hladiti, poleg tega pa smo bili vsi že naravnost sestradani, tako da smo se na hitro preoblekli in se odpeljali nazaj do Taganane. Tam smo izbrali naključno gostilno s prijetno teraso, na kateri smo ulovili š zadnje sončne žarke. Naročili smo nekaj hišnih specialitet: pečenega zajca, kozo v omaki in ribo v česnovi marinadi. Zraven smo po priporočilu natakarje vzeli še vrček domačeg vina, kar je bila huda napaka, saj je bilo vino že bolj kis kot vino in je zato ostalo praktično nedotaknjeno. Na srečo je bila hrana pravo nasprotje ogabnemu vinu in smo se tako vsaj dodobra najedli.
