torek, 2. februar 2016 La Orotava in severna obala
Po tem, ko smo dodobra raziskali vzhodni polotok, smo se naslednji dan namenili na severno obalo. Da se nam ne bilo potrebno peljati naokrog po glavni cesti, smo se nad Güimarom povzpeli na vulkan in potem do La Esperanze vozili po gorskem slemenu. Prvi del poti, ko smo se končno dvignili nad prvo plast oblakov, smo vozili pretežno skozi obsežen borov gozd. Tu in tam se je odprl razgled na vrh vulkana, ki je viden s skoraj vsakega kraja na otoku in je prav priročen za orientacijo, ne glede na to, na katerem delu otoka se nahajaš.
Na severni obali nas je pričakalo čudovito sonce. Najprej smo se ustavili v kraju Tacoronte, ki pa nima za pokazati ničesar, kar bi bilo vredno postanka. Peljali smo se še skozi zelooo turistični Puerto de la Cruz, a ker po treh krogih po mestu še vedno nismo našli parkirnega mesta, smo obupali in se odpeljali naprej ob obali, v upanju, da najdemo kakšno manj obiskano plažo in si privoščimo skok v morje. Po nekaj kilometrih vožnje zagledamo znak za plažo in mu po stranskih cestah sledimo še nekaj minut. Pred nami se odpre Playa del Socorro, črna vulkanska plaža z nekaj surferji, a v primerjavi s plažami v Puerto de la Cruzu tako rekoč prazna. Plaža je imela samo eno pomanjkljivost - kopanje zaradi močnih tokov in visokih vlov ni bilo dovoljeno več kot do kolen. Miha, ki se je sicer v vodo zagnal do pasu, je prišel o tem podučiti celo pripadnik obalne straže, ki je sicer v pesku izvajal stojo na glavi in vse mogoče joga asane. Ker se torej nismo smeli kopati, smo si v edini restavraciji na plaži naročili ocvrte kalamarein uživali na soncu.
Naslednja destinacija je bila La Orotava, po mojem skromnem mnenju edino večje mesto, ki je bilo do sedaj res vredno ogleda. Sprehodili smo se skozi mesto, mimo cerkve in nato v botanični vrt Jardines Maquesado de la Quinta Roja, od koder se ponuja lep razgled na mesto. Posebnost La Orotave je, da ima mesto zgodovinsko središče in lepo ohranjene stare stavbe. Večina obalnih mest je namreč postalo skupek hotelskih blokov in ogromnih apartmajskih naselij, ki v arhitekturnem pogledu niti malo ne pašejo skupaj in so zato na pogled vse prej kot privlačna. La Orotava in San Cristobal de la Laguna sta tako edina večja kraja, ki sta še ohranila mestno jedro iz 16. do 18. stoletja.
Iz botaničnega vrta se sprehodimo južneje, do Plaze de Ayuntamiento in naprej do najlepšega primerka tradicionalne hiše, znane po neštetih lesenih balkonih in umetelno okrašenem pročelju - Case de los Balcones. Hiša je res enkratna, z velikim notranjim dvoriščem, na katerem rastejo palme in še zmeraj originalno opremljenimi sobami, v katerih so zdaj nameščene lutke takratnih prebivalcev. V pritličju je prikazana najpogostejo prostočasno dejavnost, našemu klekljanju podobno ročno delo, ki je bilo v preteklosti zelo priljubljeno med tenerifskimi ženskami.
V trgovini nasproti Case de los Balcones prodajajo čudovito orotavsko keramiko, prepoznavno po spiralnih vzorcih, ter replike guančevske glinenaste figurice, takoimenovanega Idola iz Tare, ki so ga našli na Gran Canarii. Kipec naj bi prikazoval takraten kult plodne ženske, s širokimi boki in velikim oprsjem, a se je delo umetniku nekoliko ponesrečilo, saj je prsi pomaknil tako na stran, da za nevednega opazovalca izgledajo zgolj kot nekoliko zadebeljene roke.
Iz La Orotave smo se na jug vrnili preko El Teida. Vulkan je bil sicer zavit v oblak, a smo se se kljub temu ustavili na južni strani kaldere, kjer je pokrajina res zanimiva, saj od daleč spominja na kakšno izmed afriških puščav. Tla so namreč prekrita z rumeno-rdečimi kamenčki, rastlinja pa praktično ni.
