sreda, 3. februar 2016 Pasaje Lunar - Lunina pokrajina
Zgodba o našem pohodu na Pasaje Lunar je precej posrečena. Pasaje Lunar, ali po naše Lunine pokrajine iz neznanega razloga noben vodič ne omenja prav na veliko, zato smo morali kar pošteno pobrskati po internetu, da smo ugotovili, kje se pot začne. Do nedavnega je bil začetek poti severno od Vilaflora, kjer se od glavne ceste odcepi gozdna cesta, zdaj pa tam stoji znak, ki sporoča, da se je začetek poti prestavil na glavni trg v Vilafloru, saj je pot od tam lepša in bolj zanimiva.
Ker se obeta čudovit dan, se na vse zgodaj zjutraj zapeljemo v Vilaflor. Mama se pritožuje, da se za počitniški čas vstajamo čisto prezgodaj, a z Mihom sva prepričana, da je treba čas na potovanju dodobra izkoristiti. V edini kavarni na soncu spijemo jutranjo kavo in pričnemo z vzponom. Najprej se pot dvigne na sosednji grič, od koder se odpre razgled na Vilaflor in obdelovalne terase, ki so na Tenerifih očitno edina možnost za uspešno kmetovanje (če seveda ne gojiš banan). Pot nato zavije v sotesko, kjer se zopet strmo spustimo in na drugi strani lezemo navkreber. Ko prilezemo iz hladne in senčne doline, ugotovimo, da se večina ljudi še zmeraj z avtom pripelje po gozdni cesti in pot začne šele tukaj, do koder smo mi potrebovali že slabo uro hoje. Saj ne, da smo se ravno tepli po glavi - nenazadnje smo si želeli nekoliko daljšega trekinga, tako da je bila dodatna ura hoje prav prijetna.
Od parkirišča naprej se pot razcepi na dva dela, tako da je mogoče pohod do Pasaje Lunar narediti po krožni stezi. Obe v spodnjem delu peljeta skozi zelo očitno umetno nasajen borov gozd, ki so ga v tem času pokrivale zaplate rumenih cvetlic. Pokrajina je čudovita, še posebej ker je po decembrskem dežju vse ozelenelo. Ko prispemo do table, ki oznanja, da smo prispeli v Pasaje Lunar, smo malodane razočarani, saj so peščeni stebri še zelo oddaljeni, pot pa naj bi se tu končala. Seveda se ne predamo kar tako in kmalu odkrijemo pot, ki pelje vse do luninih stebrov. Šele ko dosežemo peščeni predel nam postane jasno, zakaj so zadnji del poti uradno zaprli. Ljudje so se namreč podpisovali v mehke peščene stebre, ki so že tako ali tako močno podvrženi eroziji.
Vrnemo se po drugi strani in na poti celo srečamo nekaj ljudi. Z izjemo nekaj gorskih tekačev in skupine gorskih kolesarjev vso pot nismo srečali prav veliko ljudi. Sreča je bila, da smo se na pohod podali relativno zgodaj, saj zadnja polovica poti poteka po odprti pokrajini, kjer ni nobene sence, sonce pa je začelo okoli poldneva pošteno pripekati. Ob povratku smo si v isti kavarni privoščili še malico, nato pa se odpeljali proti zahodu in poiskali za kopanje primerno plažo.
