Cele tri mesece sem potrebovala, da sem se na eno izmed sončnih sobot končno odpravila do Greenwich-a. Še zdaj ne vem, kam so zbežali trije meseci od kar sem tukaj, a v Londonu se enostavno toliko dogaja, da čas beži dvakrat hitreje kot sicer, seznam stvari, ki jih moram videti in poskusiti pa se kar daljša.
Greenwich leži v jugovzhodnem predelu Londona, kar za nas, ki živimo v zahodnem Londonu, pomeni vsaj dobro uro vožnje s podzemno železnico in DLR-jem. Čeprav se da do tja priti na več načinov, je najbolj zabavna prav gotovo vožnja z gondolo, ki povezuje Royal Docks s Severnim Greenwich-em. Prevoz se plača z Oyster kartico, kot ves ostali javni prevoz v Londonu. In čeprav vožnja ne traja prav dolgo, je razgled z gondole na Docklands in okolico res dober.
Na voljo sem imela praktično cel dan, tako da sem se peš odpravila proti Greenwich parku. Sprehodila sem se skozi dvorišče Old Royal Naval College-a, v katerem so danes prostori Univerze v Greenwichu in Konzervatorija za glasbo in ples. Po dvorišču je zato odmeval zven violine in petje zbora, ki je vadil v eni izmed učilnic. Pokukala sem v Painted Hall, kjer so ravno pripravljali poročno slavje in v baročno univerzitetno kapelo, nato pa po nabrežju Temze pot nadaljevala proti centru mesta.
Skorajda v središču mesta je zasidrana trgovska ladja za prevoz čaja iz britanski kolonij, t.i. cliper po imenu Cutty Sark. Gre za zadnjo ohranjeno ladjo za prevoz čaja, ki je v 19. stoletju z zaboji posušenih čajnih listov plula med Kitajsko in Anglijo. Svoj čas je bila menda ena najhitrejših trojamornic na svetu, zdaj pa je že več kot 60 let zasidrana na Greenwichu. Na trgu, ki obdaja ladjo, je ta vikend potekal festival uličnih umetnosti, kar je pomenilo neprekinjene nastope z živo glasbo, akrobati, žonglerji in uličnimi slikarji.
Iz mesta sem se skozi tržnico s starinami spreodila skozi park do Kraljevega observatorija in Planetariuma. Družbo mi je delal fant, ki sem ga po naključju spoznala, ko sem opazovala akrobate na trgu ob Cutty Sark. Zapletla sva se v pogovor in izkazalo se je, da tudi sam sodeluje na festivalu, kjer igra na afriške djembe. V angleščini, z rahlo nenavadnim naglasom, mi je razložil, da njegova družina prihaja iz Malija in da se že celo življenje ukvarja z glasbo. Ponudil se je, da mi med pauzo razkaže okolico, še posebej nekaj manj znanih kotičkov, saj da že 20 let živi v tem delu mesta. Kakšno uro sva tako hodila gor in dol po Greenwichu, potem pa sva se poslovila, saj se je meni mudilo na salso, njemu pa nazaj na oder. MImogrede sem se še zares dobro najedla v restavraciji Jamie-ja Oliver-ja, kjer so imeli fantastične solate in zares okusne španske krompirjeve tortilje.