sreda, 7. oktober 2015 Grenada - skorajda nepoznan Karibski otoček
Ko sem prijateljem in znancem razlagala, kam se tokrat odpravljam na potovanje, so me ob omembi Grenade nekateri samo debelo pogledali, drugi pa so vzkliknila: "Ja, Granada, to je pa v Španiji, ne?" Vsakemu posebej sem pojasnjevala, da je GrAnada res mesto v Španiji, GrEnada pa majhen karibski otok v Malih Antilih. Čeprav sem kmalu stvari kmalu poenostavila s tem, da sem kot destinacijo navedla kar Karibsko otočje, pa bi ljudem težko zamerila, da za Grenado še živ dan niso slišali. Po pravici povedano, sem tudi jaz zanjo slišala prvič, ko sem v Londonu spoznala prijatelja Laurija, ki je bil tam rojen in se vsako leto dvakrat vrne tja na počitnice. Ko je nekajkrat omenil, da bi se mu lahko oktobra, ko naslednjič potuje tja, za nekaj tednov pridružila, me ni bilo treba prositi dvakrat, da sem rezervirala letalske karte in tako v začetku oktobra iz Milana preko Miamija odletela na Grenado.
S potovanjem nisem imela večjih težav, čeprav sem imela na letališču v Miamiju samo dobro uro časa za prestop, kar se je na ameriški meji zdelo misija nemogoče. A so me pozitivno presenetili. Pred pristankov so me premaknili business razred, da sem lahko letalo zapustila med prvimi, takoj ob izhodu pa so nas čakali listki z imeni in napisom Express connection, kar nam je omogočilo hitrejši prehod čez vse varnostne mehanizme.
Pozno zvečer sem pristala na mednarodnem letališču Maurice Bishop, v drugi najmanjši državi na zahodni polobli. Dobrodošli v Grenadi! Vroč in vlažen zrak mi je puhnil v obraz in me opomnil, da sem spet v tropih. Laurie je zaradi zamude mojega letala že pol ure krožil okoli letališča in vidno mu je odleglo, ko sem se končno prikazala na vratih letališke stavbe. Nahrbtnik sem vrgla v prtljažnik razmajanega starega džipa in se odpeljala proti severu.
Vožnja v temi po razpadajočih in ovinkastih cestah je bila za prvi dan kar nekoliko adrenalinska, sploh ker se večina domačinov še ni naučila, da je prav lepo in vljudno, če dolge luči tu in tam tudi izklopiš. A po uro in pol trajajoči vožnji sva v enem kosu prispela v Sauteurs, Laurijev rojstni kraj, ki leži na skrajnem severu - torej povsem na nasproti strani otoka kot letališče.
Šele naslednje jutro, ko sem se prebudila vsa sveža in naspana, sem se sprehodila proti morju in se končno nekoliko razgledala naokrog. Laurijeva hiša stoji čisto na samem, visoko na klifu in nekoliko vzhodneje od mesta Sauteurs. Na drugi strani se odpira pogled na tropski gozd in jezero Levera, kjer se razprostira območje nacionalnega parka Levera. Nekaj sto metrov naprej cesta pripelje na Bathway beach, eno izmed za kopanje primernih plaž. Večina ljudi si ob omembi Karibov in podobnih tropskih destinacij predstavlja mirno morje, kot ga najdemo v Sredozemlju, a to še zdaleč ni res. Na Karibih so za kopanje primerne samo določene plaže, večinoma v zalivih in na zavetrnih straneh, zavarovane pred visokimi valovi in podvodnimi tokovi.
Nekaj skokov v toplo morje, na plaži, kjer ni bilo na spregled žive duše, dobra hrana in tona svežega tropskega sadja skupaj s sprehodom po gozdu je bila za prvi dan čisto dovolj. Zvečer, ko sem na terasi brala knjigo in poslušala šumenje valov, sem se po dolgem času spet spomnila, kako zelo uživam v tropskem podnebju.