torek, 22. marec 2016 Hirošima - mesto, ki je bilo zravnano z zemljo
Iz Kyota se zgodaj zjutraj s šinkansenom odpeljem do mesta Himeji, ki je najbolj znano po največjem in najlepše ohranjenem gradu na Japonskem. Vlak drvi mimo precej enolične pokrajine, ki ji ni videti konca. Vasi se izmenjujejo z riževimi polji, ki so v tem letnem času turobno siva. Med vožnjo zato raje kot okolico, opazujem ljudi na vlaku. Večina jih je pričela dremati že isto sekundo, kot je njihova zadnja plat zadela ob udobno oblazinjen stol. Kar se dremanja tiče, so Japonci prav gotovo najbolj zverziran narod na svetu. Koliko spečih ljudi lahko vidiš na slovenskih vlakih? Celo kljub temu, da vožnja iz enega konca Slovenije na drugega traja pol dneva in bi tako iz vožnje lahko iztisnil že soliden 6-urni spanec? Pravzaprav precej malo. Na podzemni železnici v Tokyo je neredko spala cela vrsta sedečih in celo stoječih ljudi. Nekje sem prebrala, da Japonci zelo pogosto spijo tudi na delu in imajo za to celo posebno besedo - inemuri. Menda več kot dremaš v službi, bolj trdo delaš (?). No, vsaj tako misli šef. Samo enega pravila se je potrebno držati - z glavo ne smeš udariti ob mizo. To bi namreč pri delu zmotilo (ne)speče sodelavce.
Vreme je bilo končno spet sončno, kar so očitno opazili tudi domačini - gneča pred vhodom v grad me je skoraj vrgla na rit. Menda je bil naval turistov sicer posledica tega, da so grad med letoma 2010 in 2015 renovirali, po petletnem zaprtju pa si ga zdaj želi veliko domačinov ponovno obiskati. Nekaj časa sem tuhtala, ali se mi res ljubi drenjati se v tej gneči, a sem na koncu kljub vsemu kupila vstopnico in sledila množici ljudi, ki se je zgrinjala v majhen lesen grad in se vila po ozkih in strmih stopnicah vse do petega nadstropja. Upam, da so med renovacijo utrdili nosilne elemente ubogega lesenega gradu, ker sem skorajda prepričana, da v času gradnje ni bilo mišljeno, da bi se v njem naenkrat drenjalo tisoč ljudi. Ideja, da se odpravim na ogled notranjosti gradu, se je izkazala za precej neumno iz enega preprostega razloga. Pravzaprav dveh. Prvi in najpomembnejši je bil ta, da sem imela na ramenih svoj potovalni nahrbtnik, ki pravzaprav sploh ni tako velik, a prehodu v gradu niso narejena za (pre)velike Evropejce, kaj šele za (pre)velike Evropejce s (pre)velikimi nahrbtniki. Če se torej kdaj odpravite v Himeji, vam toplo priporočam, da nahrbtnik pustite kjerkoli bo to mogoče. Saj ne, da o tem nisem premišljevala tudi sama, a so bile na železniški postaji žal vse omarice že zasedene. No, drug razlog je precej bolj preprost - gradu je povsem prazen in zato v njem ni takorekoč česa videti. Razen nekaj lesenih tramov ... in preozkih stopnišč, ki pa niso vredna drenjanja v reki Japoncev.
Med čakanjem, da se končno prebijem iz petega nadstropja nazaj na zrak, preberem nekaj zanimivih dejstev o gradu. Grad Himeji ali Shirasagi-jō v prevodu pomeni Grad bele čaplje. Zgrajen je bil leta 1333 in se do danes, skorajda kot po čudežu, ohranil skorajda nedotaknjen. Brez posledic je preživel bombardiranje med drugo svetovno vojno, ko je bil večji del mesta požgan in povsem uničen; ena izmed bomb je menda celo padla na grad, a na srečo ni eksplodirala. Leta 1995, ko je Japonsko stresel eden izmed močnejših potresov (z magnitudo 7 po Richterjevi lestvici) in je bilo mesto ponovno močno poškodovano, jo je grad znova utrpel brez posledic. Očitno kar dobra gradnja - vzamem nazaj, kar sem prej pripomnila glede renovacije nosilnih elementov. Grad je sicer obdan s precej debelim obzidjem in obrambnim jaškom, pojavil pa se je tudi v nekaterih filmih, recimo v James Bondovem filmu Samo dvakrat se živi.
Iz Himeji-ja sem se s prepolnim vlakom odpeljala do Hirošime. To je bila prva vožnja, ko bi vozovnico dejansko morala rezervirati vnaprej, če bi si hotela zagotoviti sedež na vlaku. Na srečo je bila vožnja relativno kratka, tako da stanje ni bilo predolgo, japonski vlaki pa gredo tako ali tako tako neslišno in brez tresljajev, da sploh nimaš občutka, da si na premikajočem se objektu.
Hirošima je bila eden izmed bolj turističnih krajev do sedaj. Brez dvoma je bilo turistov ogromno tudi v Tokyu in Kyotu, a tu je bilo nenavadno veliko Zahodnjakov. Ne vem, ali se je število turistov eksponentno povečevalo s približevanjem sakure oz. cvetenja češenj, ali pa je Hirošima enostavno tak kraj, ki privablja večje število tujih turistov (še posebno Američanov). Ja, Američani so bili povsod - celo na skupnih ležiščih mojega hostla je bilo enkrat za spremembo več Američanov, kot Azijcev, kar se je odražalo tudi v vsesplošnem hrupu in nočni galami. Hirošima si je od tistega usodnega 6. avgusta 1945 na videz povsem opomogla. Mesto je moderno in vrveče, skorajda z evropskim pridihom
