ponedeljek, 21. marec 2016 Gion - kraj, kjer gejše oživijo
Ponedeljkovo jutro je bilo hladno in rosilo je. Nič kaj prijetno za raziskovanje mesta, tako da sem se kar nekoliko na silo vrgla iz postelje in se z avtobusom odpeljala na sever mesta. Odločila sem se, da danes naredim še en daljši obhod med zanimivejšimi kjotskimi templji. Tako sem začela na severu mesta, med templji Ninna-ji (ja, tega si je bilo treba ogledati že zaradi imena :) ), Kinkaku-ji in Daitoku-ji. Bila sem tako zgodnja, da kakšni dve uri nisem srečala skorajda nikogar, kaj šele da bi naletela na kakšnega turista. Prav vsak izmed templjev je bil nekaj posebnega - Kinkaku-ji (Zlati paviljon) je na primer popolnoma prekrit z zlatimi ploščicami, medtem ko je Daitkou-ji ogromen kompleks 24 Zen templjev z Zen vrtovi.
Z avtobusom sem se zapeljala nekaj postaj vzhodneje, do templja Higashiyama Jisho-ji, kjer sem pričela sprehod po t.i. Philosopher's Walk (Filozofovi poti), ki je dobila ime po slavnem japonskem filozofu Nashidi Kitaro. Nashida je bil profesor filozofije na Univerzi v Kyotu, ki je vsako jutro prehodil to pot na poti v službo kot del jutranje meditacije. Pot ves čas poteka vzporedno s kanalom, ki ga obdajajo češnjeva drevesa. Žal je bilo za cvetenje češenj še nekoliko prezgodaj, zato je bilo tudi turistov občutno manj. Ob Filozofovi poti se nahaja še kar nekaj čudovitih templjev. Eden najbolj spokojnih je Honen-in z bližnjim pokopališčem, ki je v nasprotju z našimi prav zares spiritualen kraj. Pohod po templjih sem končala pri vojanškem spomeniku Ryozen Kannon, kjer ogromen 500-tonski bel Buda bdi nad žrtvami Pacifiške vojne (Pacifiške vojne je skupno poimenovanje bojev na frontah na Daljnem vzhodu med 2. svetovno vojno).
Popoldne sem prispela v Gion, nekoč najslavnejšo četrt gejš v vsej Japonski. Gion se je v srednjem veku razvil predvsem zaradi številnih romarjev, ki so prihajali v bližnji tempelj. Romarji so potrebovali prenočišča in hrano, pa tudi nekaj zabave. Šele kasneje je v zahodnem predelu Giona vzcvetelo gledališče kabuki in z njim bolj sofisticirana umetnost. Vzporedno z razvojem kulture gejš sredi 18. stoletja so se v Gionu odprle tudi številne ochaye ali čajnice, kjer so gejše ob večerih nastopale in delale družbo premožnim gostom. Dojemanje gejš se v naši zahodni kulturi zdi precej popačeno, saj se gejše zmotno enači s prostitutkami ali priležnicami. To je najverjetneje posledica tega, da so se japonske prostitutke, ki so med 2. svtovno vojno zabavale ameriške vojake, nazivale z gejša. V resnici je bila vloga pravih gejš (vsaj od 19. st. naprej) precej drugačna, saj gre za dobro izobražene ženske, vešče številnih umetnosti, kot so poezija, ples in igranje na glasbila. Zato tudi ni čudno, da je v japonski kulturi vloga gejše izjemno cenjena.
V preteklosti so gejše šolanje začele že zelo zgodaj, danes pa lahko dekleta gejše postanejo šele pri petnajstih, še raje pa pri osemnajstih. Gejša, ki je mlajša od 21 let se imenuje maiko, t.i. gejša pripravnica. Dekleta pričnejo šolanje kot osebne pomočnice starejših gejš, t.i. geiko, jim pomagajo pri oblačenju in ličenju ter se hkrati urijo v vseh mogočih umetnostih, ki jih odrasla gejša mora znati. Druga stopnja šolanja vključuje spremljanje geiko na delo, sodelovanje v nekaterih predstavah, sodelovanje v obredih priprave čaja ipd. Maiko lahko postane geiko šele takrat, ko njena učiteljica meni, da je za to pripravljena.
Maiko in geiko se med sabo ločita že na prvi pogled. Maiko so oblečene v zelo živahno obarvana kimona, z dolgimi in širokimi rokavi, v laseh pa imajo zataknjeno bogato naglavno okrasje. Pričeske so lahko različne, a oblika med drugim nakazuje, na kateri stopnji šolanja je maiko. Tudi ličila so nekoliko bolj vpadljiva od tistih, ki jih nosi geiko, slednje pa imajo precej daljše obrvi, ki predstavljajo žensko zrelost.
Danes je Kyoto še zmeraj središče sveta gejš in s še ohranjenimi t.i. družinami gejš, hanamashi, ki v ochayah Giona še zmeraj zabavajo ljudi, ki si jih lahko privoščijo. Dvourna večerja v enih izmed teh, z umetniškim programom dveh gejš tako stane celo premoženje (okoli 120 000 yenov ali 1050 eur). Možnosti, da si to lahko privoščite najverjetneje niso velike, a delček te japonske kulture se lahko izkusi tudi za manjši denar. Z nekaj sreče lahko geiko ali maiko uzrete na ulici medtem ko hitijo po opravkih ali zvečer, ko se namenijo na delo (takrat lahko v okolici prestižnejših čajnic pričakujete trume fotografov). Sama sem na maiko povsem po naključju naletela sredi dneva, medtem ko sem se sprehajala po nekoliko bolj odmaknjenih ulicah Giona. Uzrla sem jo samo za hip, ko je izstopila iz hiše, se namenila v mojo smer in po nekaj deset metrih izginila skozi druga vrata. Vse kar mi je od presenečenja uspelo, je nekaj hitrih fotografij in še preden sem uspela izdihniti sapo, ki sem jo nevede zadrževala, je že ni bilo več. Naenkrat sem razumela, zakaj so ljudje tako presunjeni ob pogledu na pravo gejšo. Njena prisotnost je namreč tako fantomska, da se zdi, kot da si za trenutek uzrl duha.
Če si večerje z gejšo ne morete privošiti, pa bi vseeno radi videli, kako ples maiko izgleda v živo, vam še zmeraj preostaneta dve možnosti. Prva je vsakodnevna predstava v Gion Cornerju (ob 6h in 7h), kjer lahko v eni uri vidite ples dveh maiko, obred priprave čaja, izdelovanje ikeban in predstavo znamenitega japonskega lutkovnega gledališča bunraku (cena je okoli 3000 yenov ali 25 eur). Druga, precej boljša možnost, je vsakoletni Miyako Odori, kjer se v času cvetenja češenj gejše predstavijo javnosti s 4-urnimi plesnimi in glasbenimi predstavami. Vstopnice stanejo med 2000 in 4000 yeni in jih pametno kupiti vnaprej, če se želite izogniti zgodnjemu stanju v vrsti za tistih nekaj vstopnic, ki jih prodajo na dan predstave.
