nedelja, 20. marec 2016 Bambusov gozd in opice v Arashiyami
Na jasno nedeljsko jutro sem se z avtobusom odpeljala v Arashiyamo, na zahodno obrobje Kyota, ki je najbolj znano po nekaj izjemnih templjih in čudovitem bambusovem gozdu. Čeprav gre za umetno zasajen gozd, je ta vsekakor vreden obiska - po možnosti čim bolj zgodnjega, da se lepega razgleda naužiješ v miru. Ob sedmih zjutraj sem bila tam povsem sama - natanko tako kot sem upala, da bom. Zdi se, da ne glede na to, kako sem se trudila, da bi v kamero ujela te čudovite trenutke, ko se je sonce počasi prebijalo izza obzorja in nato med bambusovimi stebli, se zdijo fotografije samo slab približek takratnih prizorov.
Po sprehodu skozi gozd sem se spustila do reke Katsura, kjer so številni modri čolniči privezani čakali na turiste, da zaveslajo po reki navzdol. Takoj po odprtju sem krenila do najpomembnejšega templja v Arashiyami, Zen templja Tenryu-ji. Gre za glavni tempelj Rinzai Zen budistične šole, ki ga je takratni vodilni šogun Ashikaga Takauji leta 1339 zgradil v spomin pravkar preminulemu cesarju. Najlepši je prav gotovo vrt, ki obdaja tempelj in ki se je ohranil nepremenjen. Tempelj je bil po drugi strani večkrat uničen med vojnami in v požarih, tako da je bil skozi zgodovino večkrat obnovljen. Zdaj, v spomladanskem času, je na vrtu vse cvetelo, tako da je zrak kar dehtel od vonja po cvetlicah. Prav tako je menda še posebej lep v jesenskem času, ko se javorji obarvajo in se celotna gora Arashiyama, ki se dviga v ozadju, ovije v odtenke rdeče.
Na drugi strani reke, na pobočjih gore Arashiyama leži Iwatayama Monkey park. Japonski makaki so stalni prebivalci gozdov v okolici Kyota, a jih je v t.i. Monkey parku najlažje videti. Gre sicer še zmeraj za divje opice, a jim oskrbniki vsak dan prinesejo hrano, kar jih spodbuja, da se zadržujejo v bližini. Opicam se ni dovoljeno preveč približevati, jih hraniti ali kakorkoli drugače vznemirjati, saj lahko, če se počutijo ogrožene, postanejo agresivne. Ker sem na hrib prilezla šele okoli poldneva, je večina opic lenobno poležavala po drevesih in se ni dala prav preveč motiti. Izjema so bili mladiči, ki jim popoldanski počitek ni dišal in so zato zganjali vse vrste norčij. Japonski makaki so izjemno inteligentna vrsta opic, a zaradi članka v National Geographicu znani predvsem po namakanju v vročih vrelcih.
Po prihodu nazaj v mesto si za kosilo naročim oyakodonburi, ki je videti popularna jed tega območja, saj jo strežejo v prav vsaki restavraciji. Gre za skodelo riža s pečeno zelenjavo in piščancem, prekrito s še tekočo jajčno omleto (ja, naša mami bi se zgrozila :D). V bistvu je bilo za tako enostavno jed naravnost fantastično. Nekoliko manj posrečen se mi je zdel angelški prevod imena jedi: "Mother nad Child Donburi". Sicer je ime povsem logično, ko dobiš na istem krožniku perutnino in jajce, a vseeno ...
Vzdolž glavne ulice je ogromno trgovinic, kjer lahko poskusiš razne vrste sakeja in slivovega vina. Vsekakor mi je slivovo vino bolj všeč, čeprav je v večini primerov tako sladko, da se ti kar zvrti v glavi. Po številnih degustacijah japonskih sladic in vina sem končno uspela priti do železniške postaje in se odpeljati nazaj na glavno postajo v Kyotu.