sobota, 19. marec 2016 Tisočera vrata templja Fushimi Inari
Iz Takayame sem pot z vlakom nadaljevala proti Kyotu. Nick, ki je v Takayamo ravno prišel s Kyota, me je opozoril, da me bo pred množico turistov pri vsaki znamenitosti rešila samo zgodnja ura (ali pa res slabo vreme). Tako sem naredila okviren plan in za zgodnje jutranje oglede izbrala kraje, ki zgubijo svoj čar, če se moraš drenjati v množici. Prvo jutro v Kyoto sem se tako z prvim jutranjim avtobusom (okoli šestih) odpeljala do šintoističnega templja Fushimi Inari, ki je eden izmed bolje poznanih simbolov Kyota.
Ob mojem prihodu tam ni bilo skorajda nikogar. Tu in tam je kak stric pometal ali pobiral smeti, o turistih pa na moje veselje ni bilo ne duha ne sluha. Najprej sem se povzpela do templja, kjer je molilo nekaj menihov, od tam pa nprej proti vrhu Mount Inari, ki si s 233 m le stežka zasluži ime gora. Proti vrhu gozdnatega griča vodi več kot 4000 torii vratc - manjših, večjih, bolj ali manj na gosto postavljenih ... Vsako vratce nosi unikaten zapis in ker nikjer ne piše, kaj ti zapisi na vratcih pomenijo, sem šele kasneje izvedela, da so to pravzaprav imena ljudi, ki so darovali denar za vratca. Zraven je tako zapisan tudi datum, ko se je to zgodilo. Posamezniki in organizacije so tako prispevale denar za vsaka sleherna vrata, ki - mimogrede - stanejo od 400 000 yenov (približno 3500 eur v času pisanja) naprej za majhna in krepko čez milijon za velika vrata.
Tempelj je v 7. stoletju začela graditi družina Hata, posvečen pa je bogu Inari, bogu riža in sakeja (riževega vina). Simbol Inari je lisica, t.i. messenger fox, ki je upodobljena s tisočerimi majhnimi in velikimi kipci, postavljenimi ob poti. V gobcu največkrat držijo ključ, ki naj bi odpiral vrata v skladišče z rižem. Ko hodim proti vrhu, se vsakih nekaj sto metrov vrstijo manjša svetišča in stranpoti s še več vratci in lisicami, kar naredi vse skupaj nekoliko bolj mistično in zanimivo. Japonska, še posebej pa Kyoto, imata ogromno templjev, a Fushimi Inari je res poseben in zato vreden obiska.
Ob prihodu nazaj do glavnega templja se ljudje že drenjajo skozi vratca, zato si samo oddahnem, da se mi ni bilo treba proti vrhu valiti v reki ljudi. Na ulici, ki vodi proti železniški postaji se odpirajo stojnice s hrano in končno si prvioščim pozen zajtrk. Tokrat je na meniju kitsuri udon ("lisičji udon"), ki obvezno vsebuje pražen tofu, ker je tofu menda najljubša hrana lisic. Zanimive so te japonske lisice, ampak za naše domače bi si upala trditi, da bi jim rezanci s piščancem teknili bolj kot s tofujem :D.
Od Fushimi Inari sem se kar peš sprehodila do sosednjega templja Tofukuji, ki spada med pomembnejše Zen templje v Kyotu. Menda ima zaradi številnih javorjevih dreves jeseni enega najlepših in najbolj pisanih vrtov, zato se jeseni vanj zgrinjajo obiskovalci z vseh koncev Japonske. Ob poti od uličnega prodajalca kupim sušene kakije, ki so eden izmed maloštevilnih sadežev, ki rastejo na otoku. Že sveži so božanski, suhi pa še slajši, tako da sem se morala prav zadržati, da nisem pojedla cele vrečke naenkrat.
Na kratko sem se sprehodila po templju, potem pa iz omarice na železniki postaji komaj izvlekla nahrbtnik in se počasi odpravila do hostla. Ker je hostel stal samo dve ulici stran od gradu Nijō, se se kakšno uro pred zaprtjem odpravila še tja. Vodič je namreč priporočal, da za ogled izberemo ure pred zaprtjem, ko je ljudi občutno manj. Grad je obdan z dvema obzidjema in obrambnim jarkom, znotraj katerih se nahaja palača Ninomaru, katere notranjost je naravnost čudovita, in ostankov palače Honmaru. Palači obdaja velik vrt in nasadi slivovih in češnjevih dreves.
