sobota, 14. september 2019 Po sledeh zadnjega kralja Kraljevine Bosne
Ura je deset in na mejnem prehodu Kostajnica je živahno kot na tržnici. Ljudje oprtani z vrečkami se peš vračajo iz Bosne nazaj na Hrvaško, pri čemer morajo osebno izkaznico pokazati na istem okencu kot avtomobili, kar povzroči nemalo kaosa. Še večjo zmedo si nakopljeva sama, ko carinik pripomni: "Še zeleno karto, prosim," nakar ugotoviva, da sva v naglici na to povsem pozabila. Ne preostane nama drugega, kot da počakava na zavarovaniškega agenta, ki od nekod priteče z 20 let starim listkom, na katerem je napisanih deset številk, pri čemer pokaže na najdražjo: "70 mark bo to". Super. Namesto 4 eur vredne zelene karte sva tako dobila bosansko zavarovanje za 35 eur, ročno spisano na list papirja. Če bi si z njim dejansko lahko kaj pomagala, na srečo nisva dobila izvedela, vsekakor pa je bil to najdražji nakup na celotnem potovanju. :D
Še ne kilometer od meje naju prvič ustavijo policaji. Nihče ne povpraša po zeleni karti, želijo samo vozniško in prometno. Radi bi videli tudi prvo pomoč in trikotnik, a si, po tem ko odprem do vrha naložen prtljažnik, premislijo in nama zaželijo samo še sretan put. Po ovinkastih in praznih cestah voziva proti Banja Luki. Dvakrat zmanjka vozišča, ki ga je s seboj odnesla splazena zemlja, sicer pa so ceste v zglednem stanju. Prvič se ustaviva v Krupi na Vrbasu, kjer slediva rjavim tablam za znamenitosti, ki jih v Bosni prav gotovo ne manjka. Označeno imajo prav vsako cerkev, včasih pa tabla kaže v smer, kamor se še nekaj kilometrov ne odcepi nobena cesta, tako da lokacija znamnitosti ostaja misteriozna.
Ob robu gozda je vzdolž reke razporejenih nekaj lesenih vodnih mlinov, ki jih po Bosni zares ne manjka. Vendar pa ti, za razliko od tistih bliže Jajcu, še niso na turističnem radarju. Tako sva ob reki srečala le nekaj parov, ki so prišli na popoldanski sobotni sprehod in dve družini, ki sta si ob vodi naredili piknik. V enem izmed mlinov namreč prodajajo sveže uštipce s kajmakom, ki jih domačini več kot očitno obožujejo, zato si tudi midva privoščiva porcijo.
Zvečer prispeva v Jajce. Ko se povzpneva na trdnjavo nad mestom je sonce že zašlo, vendar je nebo še zmeraj čudovitih barv. Z vrha obzidja se odpre pogled na vse strani mesta. Jajce je bilo zadnja prestolnica Bosanskega kraljestva, preden je otomanska vojska v njem leta 1463 usmrtila zadnjega bosanskega kralja Stjepana Tomaševića. Takrat se je začela islamizacija Bosne, ki pa je bila precej počasna, saj je preteklo več kot stoletje, preden je islam postal prevladujoča religija. Muslimansko prebivalstvo je sicer v primerjavi s kristjani uživalo več pravic in plačevalo ničje davke, kar je pripomoglo k njegovi širitvi. Danes je islam v Bosni in Herzegovini še vedno prevladujoča religija, vendar spori in trenja med etničnimi manjšinami različnih veroizpovedi ostajajo tudi po vojni.