nedelja, 15. september 2019 Iz Travnika do Prokoškega jezera - ali kako slaba cesta se še imenuje cesta?
Jutranja megla v Jajcu je tako gosta, da ne vidiva niti do hiš na drugi strani ulice. Načrtovan jutranji sprehod po mestu tako odpade- uzela ga magla - dobesedno :D. Tako počasi spakirava stvari in kreneva proti Travniku. Še kakšne pol ure naju po dolini Vrbasa spremlja gosta megla, potem pa se po nekaj vzpenjajočih ovinkih naenkrat znajdeva na soncu.
Po dobri uri vožnje prispeva v Travnik. Jutro je mrzlo in sonce se le stežka prebija skozi megleno kopreno. Na tržnici kupiva slive, nato pa se vzdolž reke sprehodiva do čudovito porisane Sulejmanije ali Šarene džamje, kot jo zaradi pisanih poslikav imenujejo domačini. Vhodna vrata so čudovito poslikana in umetelno izrezljana, a žal trdno zaprta, zato nama v notranjost ne uspe pokukati. Mošejo so po obnovitvenih delih ponovno odprli letos spomladi, zato je zdaj menda še posebej pisana :D.
Hladno nedeljsko jutro je tiho in mirno, na trgu je le gospa, ki čisti dvorišče mošeje. Nekaj ljudi pije kavo ob glavnem trgu in prav vsi imajo v rokah cigareto - Bosanci res kadijo kot nori :D. Ko sva kasneje med potovanjem nek večer zavila v eno izmed restavracij, sva se med jedjo od dima skoraj zadušila. Najbrž pri nas pred prepovedjo kajenja ni bilo veliko drugače, a smo na to že skorajda pozabili.
Na severni strani mesta stoji vzpetina in na vrhu turška utrdba. Z vrha obzidja se odpre lep pogled na mesto, zato se zdi kot primerna točka, da pozajtrkujeva kupljene slive z razgledom. Nad mestom se dviguje vsaj deset minaretov, zaradi njegove pomembnosti v Otomanske cesarstvu pa ga številni imenujejo kar evropski Istanbul. V Travniku se je rodil tudi edini jugoslovanski Nobelov nagrajenec za književnost - Ivo Andrić. Čeprav je njegova rojstna hiša ena izmed pomembnejših in bolj obiskanih znamenitosti v mestu, pa v resnici sploh ne gre res za njegovo rojstno hišo, saj je Andrić rojen v vasi Dolac v bližini Travnika. Vsa tri pomembnejša dela, zaradi katerih je leta 1961 slavno Nobelovo nagrado tudi prejel, je napisal v času 2. svetovne vojne. Po oceni takratne podeljevalne komisije je nagrado dobil zaradi svoje "epske sile, s katero je slikal tematiko in upodabljal človeške usode, črpane iz zgodovine svoje države".
Najin načrt je, da se iz Travnika premakneva proti planinam. Čisto po naključju sva namreč nekje videla sliko Prokoškega jezera in zdelo se je kot zanimiva in obiska vredna destinacija. Kaj veliko več od tiste slike nisva našla, zato je bila pot do tja precejšnja uganka. GPS je sporočal, da je nekaj kilometrov neasfaltirane ceste, a naju to še nikoli ni ustavilo - nenazadnje je tudi pri nas večina gorskih ciljev dostopna le po makadamskih cestah, pa smo še povsod zlezli :D.
Asfaltirana cesta vijuga med gozdnatimi griči, ki so na las podobni našim Halozam. Le tu in tam peljeva skozi kakšno vasico ali zaselek posameznih hiš, sicer pa se z vsakim kilometrov poseljenost občutno redči. Več rjavih tabel, ki označujejo znamenitosti, nakazuje da se voziva med polji stećcov, kamnitih srednjeveških nagrobnikov, ki jih je Unesco leta 2016 uvrstil med pomembno kulturno-zgodovinsko dediščino. Zaščitenih je bilo 28 najbolje ohranjenih od skupno 3300 lokacij v Bosni in Hercegovini, Srbiji in na Hrvaškem. Spomeniki so bili postavljeni v vrstah, med 12. in 16. stoletjem, z najrazličnejšimi motivi - od križev pa do bolj kompleksnih vzorcev in portretov oseb. Samo na poti med Travnikom in Prokoškim jezerom je bilo vsaj pet takih pokopališč. Ustaviva se v Maculjah, pri najlepše ohranjeni nekropoli, ki je hkrati tudi ena izmed 28ih izbranih pod Unescovo zaščito, med domačini poznana po imenu Kameni svatje.
Malo naprej se asfalt konča. Najprej je videti, da se pot nadaljuje po solidni makadamski cesti, a le za nekaj sto metrov. Takoj za prvim ovinkom se namreč spremeni v gozdno cesto s skalami in luknjami, ki si na trenutke skorajda ne zasluži več imena cesta. In ko že misliva, da slabše ne more biti, se cesta prične vzpenjati in postane še slabša. Vmes že razmišljava, kako dolgo naj še mučiva ubogi avto, ki res ni bil narejen za off-road vožnjo, a po tem ko nama nasproti pripeljeta dva domačina s povsem navadnima avtomobiloma, vztrajava še naprej. Vmes še enkrat zaideva, nato pa se cesta zopet popravi in po uri in pol ultra počasne in poskakujoče vožnje končno prispeva na cilj.
Okolica jezera je na nedeljsko popoldne precej živahna. Številne hiške, posejane okoli jezera, so se namreč v zadnjih letih iz planšarskih domovanj spremenile v vikendice, kamor ob koncih tedna pobegnejo domačini. Tujih turistov praktično ni, zato pa imajo domačini pravi žur, z glasno glasbo in obveznimi roštilji. Med sprehodom med hiškami se odločiva, da bova poskusila srečo z iskanjem postelje - drugega kot poizvedovanje pri naključnih domačinih nama tako ali tako ne preostane, tako da pristopiva kar do prve, nekoliko večje hiše in vprašava, kje bi lahko prespala. Nasmejan gospod naju veselo pozdravi in pokaže na manjšo hiško na drugi strani dvorišča, "če nama slučajno odgovarja". Seveda! Hiška je čudovita!
Ker se z iskanjem nisva kaj prida namučila, nama ostane veliko časa za raziskovanje okolice. Tako spakirava nahrbtnik in se odpraviva na dvourni pohod na vrh gore Ločike (2107 m) in naprej proti Krstacu (2069 m) in Nadkrstacu (2112 m). Planinske poti v Bosni so sicer označene, a večinoma ne na nivoju naših planinskih poti, tako da je potrebno biti nekoliko več stezosledca kot običajno. Druga stvar, ki jo je potrebno v Bosni vzeti v zakup, pa so mine. Nekaj več kot 2% ozemlja Bosne in Hercegovine je še vedno zminiranega. Kljub trudu, da bi do leta 2020 deaktivirali in odstranili vse mine, zaradi velikega finančnega zalogaja, ki ga takšno delo predstavlja, trenutna situacija močno zaostaja za načrti. Tako je po državi še vedno raztrosenih okoli 79 000 min, ki vsako leto terjajo vsaj kakšno smrtno žrtev. Mapo minskih polj je sicer mogoče najti na internetu, vendar ni prav velika in je zato v omejeno pomoč. Skratka, brezglavo tekanje po divjini Bosne odpade, medtem ko so shojene planinske poti povsem varne in se zaradi strahu pred minami ni potrebno držati zgolj asfaltiranih površin. Nekatere slabše označene planinske poti po zelo miniranih območjih, kot je na primer planina Treskavica, je menda bolj pametno raziskovati z lokalnim vodičem, saj si nanje sami ne upajo niti domačini.
Zvečer, ko sva se vrnila do jezera, so vsi vikendaši že odšli in v vasi je vladala prijetna tišina, ki jo je zmotilo le zganjanje živine v hlev. Tudi pri najinih gostiteljih se je vse umirilo, a so, ko so naju videli prihajati, najprej vprašali, ali sva lačna. Najprej smo pomolzli krave, nato pa sva na mizo dobila sveže pripravljeno dišečo večerjo, medtem ko nama je gospodar na koncu ponudil še enega za skadit in sodeč po njegovem prešernem nasmehu in poskakovanju, to gotovo ni bil samo tobak :D. Rahlo zadet se je potem odločil, da mu na dvorišču ne ustreza na pol vkopana ogromna skala, zato se je namenil, da jo izkloplje - in to še isti dan, pa četudi je bilo že skoraj povsem temno. Na koncu mu jo je s krampom zares uspelo izkopati, ne pa tudi odnesti z dvorišča. Tako je poklical še tri sosede, na pomoč pa je priskočil še Jakob, a je kljub temu niso uspeli odnesti. Na koncu so jo vendarle nekako prevračali, dokler je niso spravili z dvorišča na cesto - in gospodar je bil končno zadovoljen - pa čeprav je skala zdaj ležala sredi poti :).