Končno sva prišla do interneta :) V Jakarto sva prispela malo po deseti zvečer, čisto izmozgana po celem dnevu potovanja. Ampak ko letalo končno pristane, si takoj povsem prebujen. Veselje in pričakovanje novega potovanja ti da novo dozo adrenalina, da kljub utrujenosti poln energije z nahrbtnikom na rami odideš z letališča.
No, še preden sva zapustila letališče, sva želela na bankomatu dvigniti denar. Priznati je treba, da sva se precej prestrašila, ko nama mašina ni hotela izpljuniti denarja. Skupaj s še eno skupinico slovenskih punc smo tako pritiskali vse mogoče kombinacije in na koncu le ugotovili, da je samo "checkings account" tisti, ki deluje.
V Jakarti sva imela že vnaprej rezervirano prenočišče za prvo noč, uredili pa so nama tudi prevoz. Tako nama ni bilo potrebno skrbeti, kaj, kam in kako bova v temi iskala guesthouse, ampak sva malo čez polnoč že spala kot ubita. Naslednji dan sva šla že na prvi jutranji vlak za Yogyakarto. Prost je bil samo še prvi razred, ki pa je bil tako klimatiziran, da naju je v osmih urah, kolikor je trajala vožnja, prav nazeblo.
Tri dni sva preživela v vasici v bližini Yogyakarte pri couchsurferki Witri in njeni sestri Woro, ki sta nama prijazno odstopili sobico in kopalnico samo za naju. Nekajkrat sta naju celo naložili na motor, da sva izkusila pravo adrenalinsko vožnjo v kaosu, ki mu tukaj pravijo promet. Witri je kuhala okusne večerje in tako smo se ob dobri hrani pogovarjali še dolgo v noč. Vstajala sva precej zgodaj, sploh prvo jutro, ko naju je glasno vpitje muslimanskega duhovnika z minareta dobesedno izstrelilo iz postelje že pred peto. Pa tudi sicer nama vreščeča perjad ni dala spati. Toda kljub temu da se mi petelini v tem času niso prav nič priljubili, mi je bilo všeč, da sva videla, kako poteka življenje na vasi.
Prvi dan sva si ogledala kompleks hindujskih templjev v Prambananu, ki spadajo pod okrilje Unesca. Več nisva uspela, ker je javni prevoz še stokrat počasnejši kot sva si lahko zamišljala ob besedi počasen. Sicer pa so ljudje zelo prijazni, vsi bi radi pomagali, vsi bi se radi vsaj malo pogovarjali s tabo, pa najsi bo to v avtobusu ali kar na ulici. Med ogledom templjev so se vsi domačini hoteli fotografirati z nama (ker sva menda tako zelo velika), da sva se počutila kot holywoodski zvezdi :D Haha, prav nič jim ne zavidam.