V Yogyakarti sva si ogledala še Borobudur, enega največjih budističnih templjev na svetu. Kraj je res magičen. Prišla sva kar zgodaj zjutraj in se tako izognila morebitni gneči, pogled z vrha templja na pokrajino, obsijano z jutranjim soncem, pa je bil čudovit. Vzdušje je bilo tako meditativno, da bi lahko kar sedela pod tistim kipcem Bude in razmišljala.
Z bemom, njihovo različico avtobusa, sva se odpeljala nazaj v mesto. Vožnja v teh kombijih ni pretirano udobna, saj je prostora za noge zanemarljivo malo, sploh če te je narava obdarila z nepraktično dolgimi nogami. Sicer pa je vožnja lagodna. Bemo se ustavi vsakič, ko kdo pomaha, da bi se rad peljal, tako da med potjo pobiramo vse - od šolarjev pa do starih mam.
Naslednja postaja je Surabaya. Mesto ni nič posebnega, a je dokaj strateško izhodišče za ogled vulkanskega vzhoda Jave. Mesto je še bolj kaotično kot Yogya, prečkanje ceste je samomorilska akcija. Če nama v prvem poskusu ne bi pomagal policaj, verjetno sploh ne bi zbrala poguma, da bi se prebila na drugo stran štiripasovnice. Za prehod za pešce Indonezijci še niso slišali. V naslednjih poskusih sva pač zamižala in naredila prvi korak na cesto, saj voznike (beri kamikaze) le tako prepričaš, da se za hip ustavijo.
Skupaj z nizozemskim parom, ki sva ga slučajno srečala na poti, smo si organizirali dvodnevni izlet na Mt. Bromo in Ijen. Odločili smo se, da gremo še kar ta dan, saj sva si želela čim prej ven iz mest, kjer nimaš praktično ničesar za doživeti. Popoldne sva preživela z domačinko Jessico, 23-letno fotografinjo. Skupaj smo šli na večerjo, na mie goreng ali pečene rezance, pa na rakov čips in sladoled.
Malo čez polnoč smo krenili proti Mt. Bromo. Vožnja našega voznika ni bila pretirano vzorna, zato je bilo bolj pametno držati oči zaprte in se vsaj truditi malo zaspati. Še sredi noči smo presedli v džip in se odpeljali na Bromo (visok je nekaj čez 2300m). Precej premraženi smo na vrhu vulkana pričakali sončni vzhod. Razgled nam je malo pokvarila megla, a je bilo vredno potrpeti. Po sončnem vzhodu smo se spustili v krater. Vulkan je še zmeraj aktiven - nazadnje je nekaj lave izpljunil marca 2011. V peščenem morju, kot imenujejo krater domačini, živi ljudstvo Tenger. Nekdaj so živeli kot nomadi, danes pa jim velik del zaslužka prinašajo turisti, ki jih po kraterju popeljejo na konju.
Naslednji dan se na vse zgodaj zjutraj povzpnemo še na Ijen - tokrat peš. Ves čas srečujemo delavce, ki iz kraterja v dolino prenašajo težke kose žvepla. Na hrbet si tako naložijo od 60 do 80 kg - kolikor pač lahko nesejo, saj so plačani po kilogramih, ki jih prinesejo v dolino. Čeprav nas je vso pot do vrha kraterja obdajala megla, se je na vrhu naenkrat zjasnilo in odprl se je dih jemajoč razgled.